Ekonomija, Novice, Razno
Prispevki za pokojnino: se jim lahko izognemo in kdo jih plačuje prostovoljno
20.01.2026
-
Čas branja: 8 minut
Vsakič, ko se staro leto prevesi v novo, smo bombardirani z napovedmi, kam z denarjem v naslednjem letu. Analitiki, strategi, komentatorji in mediji tekmujejo v ugibanju, ali bo leto zaznamovala recesija ali mehki pristanek, kako hitro bodo centralne banke zniževale obrestne mere in kateri sektor bo “zmagovalec leta” ter na katere delnice se splača staviti.
Toda za dolgoročnega vlagatelja je takšen pogled preozek. Razlika med vprašanjem kam z denarjem v 2026 in kam z denarjem do 2036, je razlika med lovljenjem šuma in razumevanjem signala. Zato je smiselno narediti korak naprej in pogledati, kaj bo zaznamovalo prihajajoče desetletje.
Po projekcijah Goldman Sachs Research naj bi globalne delnice v naslednjem desetletju prinesle približno 7,7-odstotno celotno letno donosnost v ameriških dolarjih. To je pod dolgoročnim povprečjem od sredine 80. let prejšnjega stoletja, ko so globalne delnice v povprečju prinašale okoli 9,3-odstotno letno nominalno donosnost v ameriških dolarjih (vključno z dividendami). Od leta 2000 pa je bila povprečna letna donosnost globalnih delnic 7,7-odstotna, kar se sklada z napovedmi Goldman Sachs Research za prihodnje desetletje. To obdobje so zaznamovali pok tehnološkega balona leta 2000, svetovna gospodarsko-finančna kriza leta 2008, tehnološki preporod ZDA in vzpon umetne inteligence, skromnejše donosnosti v Evropi in na Japonskem ob anemični gospodarski rasti in izmenjujočem tveganju deflacije in inflacije ter večja nestanovitnost na trgih v razvoju ob naraščanju geopolitičnih napetosti po svetu.
Zlata doba izjemnih donosov, ki smo jim bili priča v zadnjih petnajstih letih, se umirja. To pa ne pomeni, da se naložbene priložnosti ne bodo pojavljale, pomeni le, da se vračamo v bolj “normalno” okolje, kjer bodo donosnosti bolj odvisne od ustvarjene rasti dobičkov in dividend in manj od nepredvidljivih napovedi.
Goldman Sachs ocenjuje, da se bodo dobički podjetij, skupaj z odkupi delnic, povečevali približno 6 odstotkov letno, preostanek donosa pa bodo prispevale dividende. Vrednotenja, ki so danes visoka, bodo v tem kontekstu zaviralni dejavnik.
Ključno vprašanje zato ni, ali bo rast obstajala, temveč po kakšni ceni danes kupujemo prihodnjo rast. Na to je opozoril tudi Blaž Hribar iz Pokojninske družbe A na dogodku Money-How Live: Spopad bikov in medvedov, ko je poudaril, da tehnologija sama po sebi ni težava, temveč je težava lahko cena, ki jo vlagatelji danes plačujejo, da vstopajo vanjo.
Osredotočanje zgolj na leto 2026 pomeni igranje igre kratkoročnih ciklov, ki bodo odvisni od tempa znižanj obrestnih mer, inflacijskih presenečenj, političnih tveganj in geopolitične eskalacije. Takšen pristop zahteva stalno prilagajanje in praviloma povečuje verjetnost napačnih odločitev ob napačnem času. To vprašanje je pomembno za tiste, ki trgujejo na podlagi materialnih nihajev delniških tečajev, pogosto tudi na način, da uporabljajo finančni vzvod. Za večino s kratkoročnim horizontom na trgu tveganih naložb na dolgi rok iz moke ne ostane veliko kruha.
Desetletni, bolj strateški pogled, pa razkrije nekaj drugega, in sicer razlike med regijami, panogami in poslovnimi modeli, ki jih je zadnje desetletje ameriške prevlade skoraj povozilo. Prav te razlike bodo v prihodnjem desetletju ključne, menijo številni investicijski strategi.
Če pogled podaljšamo z enega leta na eno desetletje, se fokus nujno premakne z napovedovanja na strukturne megatrende. To so sile, ki ne delujejo linearno, temveč v valovih – z obdobji evforije, razočaranja in ponovnega pospeška. A prav te sile bodo odločale, kateri trgi in sektorji bodo čez deset let še relevantni. V okolju, kjer se donosi vračajo v normalo, megatrendi ne delujejo kot bližnjica do višjih donosov, temveč kot filter, kdo jih zna pretvoriti v denarni tok in kdo ne.
Umetna inteligenca (AI) ne bo ločen naložbeni razred, temveč se bo razširila na celotno gospodarstvo – podobno kot elektrika ali internet. Naložbene priložnosti se zato še zdaleč ne skrivajo le v razvijalcih modelov, temveč predvsem v podjetjih, ki omogočajo uporabo AI v realnem svetu, kot so denimo računalniška infrastruktura, podatkovni centri, energetsko intenzivni sistemi hlajenja in pa programska oprema, ki prinaša merljive prihranke stroškov oziroma dvig produktivnosti.
V naslednjem desetletju bo AI manj “zgodba sama zase” in bolj sistemski multiplikator vseh drugih trendov – od zdravstva in industrije do energetike in logistike. Ključno vprašanje za vlagatelje zato ne bo več, kdo ima AI, temveč kdo ga zna uporabljati dovolj učinkovito, da se to pozna v dobičkih.
Ključno tveganje AI ni v tehnologiji, temveč v tem, da pričakovanja o dobičkih zlahka prehitijo dejansko monetizacijo.
Energetski prehod v naslednjem desetletju ne bo več predvsem okoljski projekt, temveč vprašanje energetske varnosti in industrijske konkurenčnosti. AI, podatkovni centri, elektrifikacija in obramba ustvarjajo eksplozivno rast povpraševanja po energiji. Priložnosti se zato odpirajo v elektroenergetskih omrežjih, hranilnikih energije, obnovljivih virih kot delu stabilnih sistemov ter v upravljanju z vodo in krožnem gospodarstvu.
Ta megatrend je tesno povezan z geopolitičnimi premiki. Države in podjetja so vse bolj pripravljeni plačati višjo ceno za zanesljivost in lokalno oskrbo, ne zgolj za najnižjo ceno energije.
Staranje prebivalstva v razvitih državah in porast kroničnih bolezni sta megatrenda, ki ju ne more ustaviti ne politika ne tehnologija. Biotehnologija, digitalno zdravstvo, robotika in t. i. srebrna ekonomija (silver economy) bodo dolgoročno ustvarjali stabilno povpraševanje, neodvisno od gospodarskega cikla.
Posebnost tega trenda je, da ne temelji na optimizmu ali inovacijskem ciklu, temveč na demografskih dejstvih. Zato gre za enega redkih megatrendov, kjer povpraševanje raste tudi v obdobjih šibkejše gospodarske rasti.
Več digitalizacije pomeni več sistemskega tveganja. Digitalna infrastruktura – podatkovni centri, povezljivost in kibernetska varnost – postaja podobna cestam ali električnemu omrežju: nevidna, dokler ne odpove.
Razvoj 5G in prihodnjih generacij povezljivosti, razmah interneta stvari (IoT) ter t. i. “kognitivne infrastrukture” pomenijo, da postajajo fizični sistemi vse bolj pametni, napovedni in avtomatizirani.
To so kapitalsko intenzivne, dolgoročne naložbe, ki praviloma ne sodijo med “vroče zgodbe”, a so ključne za delovanje celotnega sistema.
Robotika in avtonomni sistemi, vključno s samovozečimi vozili, se v naslednjem desetletju ne razvijajo kot futuristična vizija, temveč kot pragmatičen odgovor na pomanjkanje delovne sile, staranje prebivalstva in pritisk na produktivnost.
Umetna inteligenca je ključni katalizator, ki robotom in vozilom omogoča zaznavanje okolja in odločanje v realnem času, pri čemer se gospodarska vrednost skriva predvsem v industriji, logistiki, zdravstvu in komercialnem transportu, ne v osebnih avtomobilih.
Za vlagatelje to ni zgodba o eksplozivnih prebojih, temveč o postopni avtomatizaciji procesov, kjer se donosi ustvarjajo skozi strojno opremo, senzoriko, programsko opremo in sistemsko integracijo v desetletnem časovnem okviru. Tako kot pri vsaki vožnji po cesti se hitro kaj zaplete in ni nujno, da bo vse potekalo gladko.
Globalizacija se ni končala, se je pa preoblikovala. Odpornost dobavnih verig postaja pomembnejša od najnižje cene. To ustvarja priložnosti v reindustrializaciji, obrambni industriji, tehnologijah dvojne uporabe (dual-use) ter rešitvah za surovinsko in prehransko varnost.
Ekonomska varnost postaja osrednja prioriteta držav in korporacij. V svetu, ki postaja vse bolj multipolaren, je učinkovitost pogosto žrtvovana v korist zanesljivosti. Za vlagatelje to pomeni več vlaganj v fizična sredstva, zaloge, infrastrukturo in obrambo.
Tokenizacija ni modna muha kriptoindustrije, ki jo je najbolj popularizirala, temveč postopen premik v finančni infrastrukturi. Gre za pretvorbo tradicionalnih sredstev – delnic, obveznic, skladov, nepremičnin ali surovin – v digitalne žetone (tokene) na verigi blokov, kar omogoča hitrejše poravnave, nižje stroške in boljšo sledljivost lastništva.
Njena ključna vrednost je v operativni učinkovitosti, ki prinaša krajše cikle poravnave finančnih transakcij, manj posrednikov in boljše upravljanje zavarovanj. Za institucionalne vlagatelje pomeni optimizacijo procesov, za manjše pa potencialno nižji vstopni prag v sicer težko dostopne naložbene razrede.
Pomembno je, da se tokenizacija razvija znotraj reguliranega sistema, kjer banke in borze testirajo tokenizirane obveznice, sklade in poravnalne sisteme. Gre za evolucijo finančne infrastrukture, katere učinki bodo vidni postopoma predvsem v naslednjem desetletju. Če je bil mogoče v zadnjem desetletju fokus na kriptovalute, bo v prihodnosti bolj fokus na podjetja, ki bodo vodilna pri implementaciji tehnoloških rešitev.
Posebej zgovoren je primer ameriškega indeksa S&P 500. Zgodovinsko gledano je ameriški trg v zadnjem stoletju prinašal približno 9 do 10 odstotkov letno (nominalno, z dividendami). Trenutne desetletne projekcije Goldman Sachs Research pa govorijo o celotni donosnosti okoli 6,5 odstotka letno v naslednjih desetih letih.
Razlogi za to znižanje pričakovanj so izjemno visoka izhodiščna vrednotenja, koncentracija donosov v majhnem številu tehnoloških podjetij ob hkratnem upoštevanju, da smo v pozni zreli fazi gospodarskega cikla, ko praviloma ni veliko prostora za dodatno izboljšanje gospodarskih razmer.
Osrednja točka te razprave je tehnologija in umetna inteligenca. Je AI balon ali dolgoročna produktivna revolucija? Simon Logar iz NLB Skladi je na dogodku Spopad bikov in medvedov, kjer je zagovarjal bikovsko stališče, poudaril, da današnji tehnološki velikani niso več zgodbe o obljubah, temveč o denarnem toku:
“Microsoft, Apple, Amazon, Google so ponudniki infrastrukture v oblaku velikega obsega (tako imenovani hyperscalerji) z izjemno donosnim poslovnim segmentom računalništva v oblaku. Če Google nadgradi svoj oblak, dobi kupce in to se takoj pozna na dobičkih.”
Logar, ki je bil v vlogi bika, torej optimista, zavrača primerjave AI s pikakom balonom in poudari, da Veličastnih sedem niso “AI delnice”, temveč globalni poslovni sistemi. “Microsoft, Google ali Amazon niso zrasli zaradi umetne inteligence. Umetna inteligenca je postala pomembna, ker ti sistemi že obstajajo,” je povedal.
A Sašo Šmigić iz Generali Investments, čeprav je tudi sam zagovarjal pozitiven pogled, opozarja na ključno tveganje zgodnje faze tehnoloških revolucij: “Leta 2007 nihče ni vedel, da obstaja nekaj, kar se imenuje aplikacija. Danes tudi ne vemo, kako se bo AI v resnici uporabljal čez pet ali deset let. In če ne poznaš končnega proizvoda, je vrednotenje izjemno težko.”
Preteklih donosov ni več mogoče jemati kot privzeto izhodišče za prihodnost. To pa je tudi osnovno pravilo investiranja. Lahko bi dodali še, da dejstvo, da so bila pretekla tveganja za vlagatelje normalno prebavljiva, ni garancija, da prihodnja ne povzročijo večini rane na želodcu.
Evropski in japonski trgi imajo po projekcijah Goldman Sachs višje pričakovane donosnosti kot ZDA, ne zaradi eksplozivne rasti, temveč zaradi nižjih vrednotenj, večjega deleža dividend in trenda izboljšanj na področju korporativnega upravljanja (zlasti na Japonskem).
Za vlagatelje, ki jih skrbi koncentracija, in pregrevanje ameriške tehnologije so ti trgi zanimivi kot segment globalnega trga s stabilnejšim virom denarnih tokov.
Nikola Maljković iz platforme OptimTrader to povzame zelo pragmatično: “Če se bojiš teh visokih pričakovanj, zmanjšaš izpostavljenost do Nasdaqa in se izpostaviš drugim trgom. Evropa nima toliko AI-evforije. Tudi trgi v razvoju so zanimivi.”
Najvišje pričakovane donose Goldman Sachs pripisuje Aziji brez Japonske in trgom v razvoju – okoli 10 do 11 odstotkov letno v lokalnih valutah. Ti donosi temeljijo na višji rasti dobičkov, demografiji in strukturnem dohitevanju, predvsem na Kitajskem in v Indiji. Toda to ni zgodba za leto 2026, pač pa za leto 2036.
V to dolgoročno sliko se umeščajo tudi surovine in zlato. Tilen Šarlah opozarja, da povpraševanje po zlatu ni špekulativno, temveč institucionalno: “Centralne banke zadnja tri leta aktivno kupujejo zlato. To niso kratkoročne stave, ampak strateške rezerve. Cena jim ni bistvena.”
Zlato ima za seboj izjemno desetletje, saj je v tem obdobju zabeležil kar 16-odstotno povprečno letno donosnost. V tem pogledu mu lahko med tržnimi povprečji konkurirajo zgolj tehnološke delnice zbrane v indeksu Nasdaq 100, ki so v zadnjem letu zabeležile kar 19-odstotno povprečno letno donosnost. Med ključnimi razlogi za vlaganje v zlato so tveganja, povezana s stabilnostjo ameriškega dolarja, povišana inflacija v obdobju po izbruhu koronavirusa in geopolitična večpolarnost, ki je predvsem povezana s političnim in tehnološkim vzponom Kitajske.
Kazalniki, kot so investicijski izdatki (CAPEX), nakazujejo nižje prihodnje donose. A tudi ti niso absolutna resnica, saj je lahko ustvarjena donosnosti tudi bistveno nižja od pričakovane. Višje marže, večja učinkovitost in spremembe v strukturi indeksov delno upravičujejo višja vrednotenja. Vendar kot opozarja Sašo Šmigić, ostaja ključni problem neznanka: “Če ne poznamo končnega obsega trga ali produkta, je vrednotenje zgolj približek – in pogosto napačen.”
Novo leto je slab izgovor za kratkovidnost. Leto 2026 bo pomembno za taktiko, leto 2036 pa za rezultat. Donosi bodo v naslednjem desetletju verjetno nižji kot v preteklosti, razlike med regijami večje, nihajnost pogostejša.
Ključno vprašanje za dolgoročnega vlagatelja ni, katera naložba bo zmagala prihodnje leto, temveč ali ima portfelj trdno jedro, ki zdrži desetletje sprememb. Andraž Grahek iz Capital Genetics to povzame: “Jedro portfelja te dolgoročno varuje pred lastno neumnostjo. Če delaš samo stave, se en dan zbudiš in jedra ni.”
Prav ta razlika – med strategijo in stavo – bo odločala, kdo bo čez deset let razočaran in kdo miren.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
