“Samo fizično je varno” ali “raje vrabec v roki, kot golob na strehi” ali “če nimaš v fizični obliki, je, kot da nimaš”. To je le nekaj odzivov na družbenem omrežju Facebook na članek z naslovom Kako kupiti srebro brez plačila 22-odstotnega DDV-ja. Kupiš ga namreč lahko na daljavo, pri tem ne plačaš 22-odstotnega davka na dodano vrednost (DDV), prav tako se izogneš precej visokim stroškom nakupa in prodaje pri specializiranih ponudnikih pri nas. Odzivi sledilcev razkrivajo več kot le mnenje o DDV ali hrambi v trezorju. Razkrivajo odnos do tveganja, zaupanja in nadzora. In predvsem psihološki okvir, znotraj katerega ljudje sprejemamo finančne odločitve. Mnogi namreč spregledajo, da fizično posest spremlja t.i. razlika med nakupno in prodajno ceno (spread), ki je pri fizičnih palicah v roki znatno višja kot pri trgovanju preko specializiranih platform.
Na eni strani so vlagatelji, ki vztrajajo, da je vse, česar ne morejo prijeti, v resnici zgolj obljuba. Na drugi tisti, ki jim je potrdilo o lastništvu v švicarskem sefu ali digitalni evidenci povsem dovolj. Razlika med enimi in drugimi ni le v znanju o produktih, temveč v načinu razmišljanja.
Psiholog Aleksander Zadel pravi, da obstajata vsaj dva načina mišljenja, ki v financah pogosto trčita. Prvi je konkretno-logični, razvojno predhodni način. Drugi je abstraktno-logični, zahtevnejši in dolgoročno bolj prilagodljiv.
Ko smo soočeni s situacijo, ki je ne razumemo ali je nimamo pod nadzorom – na primer finančni sistem, globalni trgi ali kompleksni investicijski produkti – se po Zadelovih besedah zelo verjetno umaknemo v konkretno logiko. Želimo predmet, torej srebro ali zlato. Nekaj, kar lahko primemo, stehtamo ali skrijemo v sef doma. Fizično srebro ali zlato v tem kontekstu ni le naložba, temveč psihološki sidrni objekt. Ta nam daje občutek neodvisnosti od digitalnega sveta, ki v času kibernetskih napadov ali sistemskih nestabilnosti deluje ranljivo.
Če pa se počutimo varno, poznamo produkt in imamo z njim izkušnje, lahko razmišljamo abstraktneje. Takrat nam zadošča potrdilo, zapis v trezorju ali račun pri skrbniku. Materialnost ostaja, a ni več nujno, da je neposredno v naših rokah.
Komentarji, kot so “česar nimaš v fizični obliki, je, kot da nimaš” ali “samo fizično srebro in zlato je varno”, niso izjeme. So ponavljajoč se vzorec, ki ga je treba razumeti v kontekstu izkušenj.
Velik del slovenske javnosti je doživel propade bank, izgube pri certifikatih, obljube, ki so se izkazale za prazne. V takem okolju je nezaupanje do abstraktnih finančnih struktur racionalno. Fizična naložba pomeni občutek neposrednega lastništva in nadzora, tudi če je ekonomsko manj učinkovita.
Hkrati pa ravno ta miselnost pogosto vodi do poenostavitev. Trditev, da je DDV, ki ga plačamo pri nakupu srebra nepomemben, zanemarja realnost, saj kot vlagatelj začnemo z 22-odstotnim “minusom”, ki ga mora trg nadomestiti, preden sploh doseže točko preloma. Poleg tega hramba doma prinaša fizično tveganje kraje, kar zahteva investicijo v sef ali zavarovanje, to pa so dodatni, pogosto spregledani stroški.
Dodatno branje
Razumevanje lastnega načina razmišljanja je enako pomembno kot razumevanje produkta. Če potrebujete fizični predmet zato, da sploh lahko spite, je to relevanten podatek o vašem odnosu do tveganja. Če pa fizično obliko zagovarjate izključno zato, ker “drugače ne gre”, je smiselno postaviti vprašanje, ali gre res za investicijsko odločitev ali za odziv na negotovost.
Ključno vprašanje za vsakega vlagatelja je, ali zlato kupuje kot zavarovanje za “konec sveta” ali kot naložbo za ohranjanje vrednosti premoženja? V prvem primeru je fizična posest smiselna, v drugem pa nas konkretna logika lahko stane precejšen del donosa.
Finančna pismenost se ne začne pri izbiri med fizičnim in nefizičnim zlatom. Začne se pri razumevanju, zakaj nas določena oblika lastništva pomirja in ali nas morda hkrati omejuje pri dolgoročnem upravljanju premoženja.
Razprava o fizičnih naložbah se ne konča pri zlatu in srebru. Logika, ki stoji za željo po oprijemljivi obliki premoženja, se je v zadnjih letih razširila tudi na področje denarja – gotovine.
Novembra 2025 je bil v ustavo zapisan 74.a člen, ki določa, da ima vsakdo pravico do uporabe gotovine pri bančnem poslovanju in drugih oblikah pravnega prometa v skladu z zakonom. Gre za pomemben precedens: gotovina ni več zgolj plačilno sredstvo, temveč ustavno zaščitena kategorija. Ta premik kaže na to, da družba kot celota še ni pripravljena na popoln prehod v abstraktno-logični sistem centralnobančnih digitalnih valut (CBDC), saj fizični denar še vedno predstavlja zadnji branik zasebnosti in anonimnosti.
V tem smislu je bankovec psihološko bližje srebrniku ali zlatniku kot digitalnemu zapisu na računu. Ne ustvarja donosa, ne obljublja rasti, a daje občutek nadzora.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
