Znanje, Borza, Razno
Unovčevati dobičke, dokupovati ali čakati? Kaj storiti
18.01.2026
-
Čas branja: 9 minut
Zadnje čase se pogosto govori, da v ZDA na borzi padajo rekordi. To v grobem pomeni, da je najbolj znani ameriški indeks S&P 500, ki vključuje 500 največjih ameriških podjetij glede na tržno kapitalizacijo, dosega rekordne ravni. Letos je ta indeks dosegel rekord pri skoraj 6.500 točkah in je pridobil 10 odstotkov vrednosti (preračunano v dolarjih).
V zadnjih 60 letih je indeks v povprečju ustvaril skoraj 9-odstotno letno donosnost, negativnih let v tem obdobju pa je bilo le 15. Leta 2024 je dosegel donosnost 25 odstotkov, a leta 2022 izgubil 19 odstotkov. To dokazuje, da je investiranje v S&P 500 dolgoročna igra z občasnimi padci.
Zaradi široke razpršenosti in zgodovinsko stabilne rasti je prav ta indeks pogosto izbira malih vlagateljev, ki želijo dolgoročno plemenititi svoja sredstva. Kako je lahko mali vlagatelji del te zgodbe? Obstaja namreč več načinov.
Najprej je treba pojasniti, da indeksa S&P 500 ne moremo kupiti neposredno, pač pa ga lahko kupimo preko različnih instrumentov, ki sledijo vrednosti indeksa. Indeksi so tržna povprečja in vlagateljem nudijo poenostavljen pregled dogajanja na trgu, ne da bi analizirali vseh 500 delnic v indeksu.
V S&P 500 so vključene delnice podjetij, ki so registrirani v ZDA, imajo minimalno tržno kapitalizacijo okoli 14 milijard dolarjev, so visoko likvidne delnice, podjetje pa mora beležiti pozitivne rezultate v zadnjem četrtletju in zadnjem letu. Odločitev, katera podjetja se vključi v ta indeks, sprejema odbor pri S&P Dow Jones Indices. V indeks je trenutno vključenih 500 največjih podjetij, ki skupaj pokrivajo približno 80 odstotkov tržne kapitalizacije celotnega ameriškega delniškega trga.
V S&P 500 so vključena podjetja, kot so Apple, Microsoft, Amazon, Tesla, Nvidia, Meta in še preostalih 494 delnic. Skupaj predstavljajo tretjino celotnega indeksa, kar pomeni, da so prav ta podjetja motor njegove rasti. Delnice v tem indeksu imajo različno utež. Z osmimi odstotki ima ta hip največjo utež Nvidia, s 7,3 odstotka sledi Microsoft, nato Apple (5,8 odstotka), Amazon in Alphabet (oba okoli 3,9 odstotka), Meta (tri odstotke) in tako dalje.
V zadnjih letih se veliko posameznikov sprašuje, ali je indeks še vedno dovolj razpršen, saj denimo veličastnih sedem tehnoloških podjetij (Magnificent Seven: Nvidia, Microsoft, Apple, Amazon, Alphabet, Meta in Broadcom) skupaj predstavljajo skoraj tretjino vrednosti S&P 500. Prvih deset podjetij pa predstavljajo kar 40 odstotkov tržne kapitalizacije indeksa. Takšna koncentracija je lahko zelo težavna, je gibanje indeksa in posledično naših prihrankov zelo odvisno od vrednosti prvih 10 delnic v indeksu. Denimo Nvidia v portfeljih varčevalcev, ki so stavili na S&P 500 pa predstavlja skorajda 10-odstotno izpostavljenost.
Ker je v zadnjih letih takšna koncentracija postala problematična, saj bi si marsikateri vlagatelj želel bolj razpršene košarice, se je pojavil tudi S&P 500 Equal Weight Index, kjer ima vsako podjetje enako utež (to je 0,2 odstotka). Ta različica daje realnejšo sliko širšega trga, a dolgoročno običajno zaostaja za klasičnim S&P 500, ker največja podjetja poganjajo rast.
Če se kot vlagatelj odločimo, da želimo staviti na ameriška največja podjetja, potem to lahko storimo preko različnih produktov oziroma finančnih instrumentov, ki sledijo indeksu oziroma je njihova vrednost vezana na vrednost indeksa. Na podlagi teh indeksov nastajajo različni produkti, ki pogosto uporabljajo indekse za merilo uspešnosti upravljanja (benchmark). Nekateri tem indeksom (bolj ali manj uspešno) sledijo (t. i. pasivna strategija), drugi poskušajo biti boljši od njih (t. i. aktivna strategija investiranja). Kako torej kupiti indeks S&P 500?
Najbolj priljubljena oblika investiranja sploh v zadnjih letih med začetniki so kotirajoči skladi – ETF (Exchange-Traded Funds). Gre za sklade, katerih delnice so uvrščene na borzo, in jih lahko kupimo prek borznega posrednika. Ti skladi večinoma “kopirajo” oziroma pasivno sledijo indeksom. To pomeni, da nek ponudnik sklada sestavi svojo košarico naložb tako, da “prekopira” indeks. Z nakupom tega sklada pa vlagatelj dobi razpršeno košarico, ki sledi nekemu indeksu – denimo S&P 500.
Med vlagatelji so ti skladi priljubljeni predvsem zaradi
Da lahko mali vlagatelj kupi ETF, mora najprej odpreti trgovalni račun pri finančni instituciji, ki ima dovoljenje za trženje storitev borznega posredovanja v državi, v kateri prebivamo in ponuja trgovanje z ETF. Tovrstne storitve ponujajo banke in borznoposredniške družbe, kot so borzni posrednik Ilirika ali banke BKS, NLB, OTP … Kot cenejša alternativa se v zadnjem času vse bolj uveljavljajo digitalni brokerji, kot so Interactive Brokers, eToro, Trading 212, Trade Republic, pridružile pa so se jim tudi neobanke, kot sta Revolut in N26, ki poleg vodenja transakcijskih računov ponujata tudi možnosti investiranja v drugačne naložbene instrumente od delnic, tudi ETF.
Ko izberem brokerja, sledi izbira in potem nakup ETF. Za male vlagatelje je priporočeno, da izberejo ETF, ki ima največ sredstev v upravljanju med primerljivi skladi, saj to pogosto prinaša tudi najnižje stroške. Največ informacij o ETF za vlagatelje iz Evrope najdemo na platformi justETF.com s klikom na ETF Screener. Tam smo našli kar 208 ETF, ki ponujajo eno od različic indeksa S&P 500 (akumulacijski, distribucijski, zaščitene – hedge, enakovredno obtežene – equal wighted, dividende aristikrate…) .
Ker je to število precej široko, je pomembno, da nadaljujemo proces selekcije. Iz davčnih vidikov je bolj praktično, če izberemo ETF, ki ne izplačuje dividend, pač pa jih akumulira in reinvestira (akumulacijski ETF, na justETF.com so označeni z Acc). V primeru, da vlagatelj izbere sklad, ki izplačuje dividende (distribuira, na justETF.com označeno z Dist.), pomeni, da jih mora vlagatelj vsako leto prijaviti davčni upravi in plačati davek. S tem bo imel posledično več dela in davčnih obveznosti.
Če upoštevamo indeks S&P 500 (dodamo še en filter (Matching indices) in želimo da gre za akumulacijskega, boste na justETF.com našli 19 takšnih skladov z naložbeno politiko sledenja oziroma repliciranja donosnosti indeksa S&P 500. Največji s 107 milijard evrov sredstev v upravljanju je iShares Core S&P 500 UCITS ETF, s preko 20 milijardami sredstev v upravljanju sledita Invesco S&P 500 UCITS ETF in Vanguard S6P 500 UCITS ETF.
Za transakcijo bomo pri teh spletnih ponudnikih odšteli od evra do treh evrov na nakup ali prodajo. Številni od omenjenih ponudnikov, ponujajo tudi varčevalne načrte z ETF, ki so prosti transakcijskih stroškov. Pri samostojnem investiranju prek tujih ponudnikov je poleg finančnega znanja nujno tudi znanje angleščine.
Številni posamezniki ne želijo sami investirati in zato to prepuščajo profesionalnim upravljavcem premoženja. Odločijo se za klasične vzajemne sklade, ki jih ni možno kupiti na borzi. Vzajemne sklade ponujajo specializirani ponudniki, kot so družbe za upravljanje. Pri nas jih denimo ponujajo NLB Skladi, Triglav Skladi, Sava Infond, Generali Investments in Primorski skladi, pa tudi tuji ponudniki preko bank, kot sta Amundi, RCM ali Onemakets Fund, ki se ponuja strankam Unicredita.
Cilj profesionalnih upravljavcev ni zgolj slediti indeksu, pač pa biti boljši od njega. To pomeni, da je strategija upravljanja aktivna, in ne pasivna, kar je značilno za večino ETF. To posledično se odrazi tudi v višjih stroških upravljanja. Hiter pregled pri nekaterih domačih ponudnikih razkriva, da so stroški upravljanja delniškega sklada, ki investira na ameriškem trgu od 1,7 do 2,5 odstotka na celotna sredstva. Večina ponudnikov poleg stroškov upravljanja zaračuna tudi vstopne provizije v vrednosti nekaj odstotkov, v povprečju okoli tri odstotke, in tudi izstopne, pa stroške skrbniške banke in druge stroške. Vsi stroški morajo biti transparentno prikazani in so ponavadi označeni s kratico CSP (celotni stroški poslovanja).
Ti stroški pomembno vplivajo na končno donosnost, pogosto namreč ravno zaradi višjih stroškov aktivno upravljani skladi ne dosegajo kriterijskih indeksov in posledično tudi ne uspešnosti ETF, kjer so ti stroški bistveno nižji. Omenimo pa tudi, da se pogosto uspešnost aktivno upravljanega sklada ne meri z indeksom S&P 500, temveč z indeksom MSCI USA Total Return, ki vključuje 590 delnic ameriških največjih podjetij z že upoštevanimi dividendami.
Za nekotirajoče vzajemne sklade se običajno odločajo vlagatelji, ki želijo podporo in nasvet v domačem jeziku. Vrednost sredstev v upravljanju teh skladov je v Sloveniji na rekordni ravni, in sicer dobrih 6,6 milijarde evrov, največ je v delniških skladih, in sicer 4,6 milijarde evrov. Koliko od tega je investiranega v skladih, ki investirajo v ameriška podjetja iz indeksa S&P 500, podatki Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) ne razkrivajo.
To storijo tako, da obiščejo eno od poslovalnic prej omenjenih družb ali bank. Ni potrebe po tem, da odpirate trgovalni račun pri enem od borznih posrednikov, saj gre za sklade, ki ne kotirajo na borzi. Pred investicijo bodo naprej svetovalci naredili analizo vaših ciljev, časovnega okvirja, finančnih zmožnosti ter vašega odnosa do tveganja in vam predlagali ustrezne sklade. Ponavadi sestavijo košarico skladov z različnimi naložbenimi politikami, tako, da obstaja zelo velika verjetnost, da ne boste odšli iz družbe za upravljanje samo z enim skladom, ki investira zgolj v ameriška podjetja, razen, če to izrecno zahtevate. Tako kot pri ETF, z nakupom klasičnega vzajemnega sklada, kupimo košarico naložb. Upravljavci premoženja pa so tisti, ki poskrbijo za prilagoditve skladov glede na spremembe na trgu.
Vlagatelj dobi nasvet v domačem jeziku, kar pri samostojnem trgovanju prek tujih platform pogosto ni omogočeno.
Ko se odločimo za to obliko varčevanja, moramo omeniti, da so povprečne provizije višje kot pri ETF, kar lahko vpliva na končni izkupiček. Slabost pa je tudi to, da ni takojšnje likvidnosti, saj transakcije izplačil lahko trajajo nekaj dni.
V S&P 500 lahko vlaga tudi vaš ponudnik pokojninskih zavarovanj oziroma skladov življenjskega cikla, ki se prilagajajo starosti in posledično prehajamo iz skladov z bolj tvegano naložbeno politiko v manj tvegano. V prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je bilo konec lanskega leta vključenih dobrih 627 tisoč Slovencev, kjer se obrača 3,7 milijarde evrov premoženja. Večina preko tako imenovanega kolektivnega zavarovanja, ki ga sklene delodajalec. Premija se v tem primeru plača iz bruto plače delavca vsak mesec, do dodatne pokojninske rente pa je delavec upravičen ob upokojitvi. Minimalna premija v letu 2025 znaša 35 evrov mesečno, najvišja možna pa 5,844 odstotka bruto plače posameznika, vendar ne več kot 3.054,65 evra letno (254,55 evra mesečno). V te sklade pa lahko tudi sami vplačujemo iz svoje neto plače.
Številni ponudniki pokojninskih skladov pomemben del sredstev posamičnih skladov poleg naložb v obveznice in delnice usmerjajo tudi v delniške indekse, kot je S&P 500. Ponudnikov je kar nekaj – Modra zavarovalnica, Prva pokojninska družba, Pokojninska družba A, Sava pokojninska družba, Triglav Pokojnine. V katere konkretno naložbe investirajo skladi, na spletnih straneh ponudnikov, ne boste tako zlahka našli, če sploh.
Vas zanima, kako se samozavestno podati v svet investiranja, premagati strah pred nihanji na borzi ter sestaviti portfelj, ki bo stabilen tako v dobrih kot tudi slabih časih? Želite izvedeti, kako iz množice ETF-ov izbrati tiste prave za svoje cilje?
Pridružite se nam na investicijskem bootcampu: Investiranje za začetnike. Program vas bo korak za korakom popeljal skozi osnove investiranja in vas opremil z znanjem, ki ga potrebujete za premišljene finančne odločitve.
Vsak udeleženec prejme tudi dostop do spletne delavnice Investiranje za začetnike DIY, kjer lahko svoje znanje dodatno utrdite in takoj uporabite v praksi.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
