Novice, Razno
‘Od Ljubljane do Kopra ne morem kupiti niti unče zlata’. Kako vseeno izkoristiti pocenitve?
02.02.2026
-
Čas branja: 4 minute
Zadnje čase videvamo poplavo objav tako v medijih kot na družbenih omrežjih o slovenski borzi in slovenskih blue chipih. Vsi zapisi so v superlativih, brez kančka kritičnosti, samo “pumpaj” borzni patriotizem. To počno celo uredniki in novinarji finančno-poslovnih medijev, ki bi v prvi vrsti morali braniti neodvisnost in ohraniti vsaj malo kritično držo. Očitno imajo tudi oni svoje interese v ozadju – prodaja naročnin, oglasov, knjig.
Vrednost slovenskega delniškega indeksa SBITOP je letos poskočila za kar 52 odstotkov. Čeprav je indeks postal eden bolj donosnih na svetu, pa dajemo na stran, da je v družbi predvsem manjših lokalnih in s tem bolj eksotičnih trgov, kot so poljski, izraelski, mongolski … To pravzaprav ni nekaj unikatnega, saj je naš indeks že nekoč bil v podobni družbi, s podobnimi donosnostmi, in sicer v obdobju do leta 2007, v katerem je takrat zabeležil kar 71-odstotno donosnost. Temu labodjemu spevu je sledil 66-odstotni upad vrednosti v letu 2008 in praktično 17 let okrevanja, pri čemer se šele vrednost indeksa šele letos spogleduje z naskokom na rekord iz leta 2007.
Toda, zakaj smo tako kritični, ko pa vlagatelji na ljubljanski borzi od leta 2024 dosegajo visoke donose, bo marsikdo vprašal. Ko so glave vroče in pohlep ter samozadovoljstvo lokal patriotov na vrhuncu, je treba stopiti korak nazaj in se spomniti na zakonitosti delovanja malih in plitvih borznih trgov, sploh tako nišnih, kot je slovenski in biti še toliko bolj pozoren. Namreč na malih trgih se baloni napihnejo hitreje in tudi lažje počijo, pri tem pa nikjer ne piše, da se to ne bo zgodilo ravno v naslednjih dveh letih.
“Tokrat je drugače,” hitijo odgovarjati poznavalci trga. Zakaj je tokrat drugače?
Medtem ko so obrestne mere še vedno nizke, poslovanje podjetij cveti. Slovenski blue chipi beležijo odlične rezultate in podirajo rekorde. Krka ostaja paradni konj farmacevtskega sektorja, NLB je utrdila položaj regionalne banke, Petrol se drži kljub energetski volatilnosti, Telekom Slovenije preseneča z rastjo dividend, Zavarovalnica Triglav in Sava RE pa ostajata sidro trga. Ne smemo pozabiti, da je v prvi kotaciji zgolj devet delnic.
Skratka ekonomski dejavniki naj bi tokrat v bistveno večji meri podpirali rast tečajev, kot leta 2007. Res je tudi, da delnice v indeksu SBI TOP danes ne kotirajo v povprečju pri 30 ali večkratniku tekočega dobička kot v letu 2007, ampak nekje okrog 12-kratnika.
Mnogi me zato sprašujejo, zakaj tudi sama ne vlagam na slovenski trg iz patriotskih razlogov in s tem ne podprem domačega kapitalskega trga. Moj odgovor: že zdaj sem med bolj patriotskimi investitorji. Poleg tujih brokerjev uporabljam tudi domačega. Poleg tujih bank imam tri slovenske oziroma imajo sedež v Sloveniji. Poleg globalnih ETF-ov imam v portfelju tudi slovenske blue chipe. Res je, da je delež slovenskih blue chipov v mojem portfelju zanemarljiv, precej manj kot 10-odstoten.
Postavite se v čevlje odgovornega vlagatelja: slovenski borzni trg je nišen, še vedno sodi med robne trge, čeprav so zdaj na novo izumili kategorijo “napredni robni trg”, ki vključuje zopet bolj borzne eksotične države, kot so Bangladeš, Gana, Oman, Maroko, Tunizijo, Vietnam, Srbija in tako dalje. Mednarodni vlagatelji na to kategorijo in takšne trge gledajo s precejšnjo mero skepse. Na teh trgih je tveganje precej večje zaradi politične nestabilnosti, nižje likvidnosti trga in manj razvito finančno infrastrukturi, so zapisali v brošuri pri MSCI, ki je ustvaril to novo kategorijo.
Slovenski borzni trg je manj likviden. Glavni indeks SBITOP je močno koncentriran na tri podjetja – NLB, Krka in Petrol, ki predstavljajo kar 70-odstotno utež v indeksu. In ravno omenjena tri podjetja so v zadnjih nekaj letih kovala izjemne dobičke, ki so bili v pomembni meri posledica zunanjih dejavnikov.
Za NLB je bila verjetno najboljša stava denarna politika ECB vezano na depozitne obrestne mere v Evroobmočju, saj Slovenci v EU izstopamo po tem, da kopičimo rekordne prihranke na vpogled pri domačih bankah brez, da bi pričakovali kakršnokoli obrestno mero. To je pravi, nebrzdan patriotizem.
Krka je bila ena od redkih farmacevtskih družb, ki ji je uspelo uspešno ohraniti in še povečati rast prodaje tako na ruskem kot ukrajinskem trgu, medtem ko so mnogi iz panoge izstopili iz ruskega trga. O tem ni nihče moraliziral.
Petrol je do letošnjega leta, dokler mu ni vlada prekrižala načrtov, okusil veselje delne liberalizacije prodajnih cen goriv na avtocestah.
Skratka tudi, če popolnoma odmislimo možnost daljšega ohlajanja na domačih in izvoznih trgih, se lahko ugodna klima za sveto trojico s spremembo zunanjih pogojev poslovanja zelo hitro obrne in s tem rast dobičkov stagnira ali se spreobrne v prehodni upad.
Ker pa se tečaji ob plitvem domačem delniškem trgu, zaradi pritoka likvidnosti lahko vzpenjajo kot cunami in vrednost indeksa pred tem tudi podvoji, lahko slovenske delnice že z enim pospeškom hitro postanejo ena najdražjih naložb v Evropi. Še posebej, če nas zagrabi FOMO (“Strah vlagateljev, da bodo zamudili naložbeno priložnost”) in večina skoči na vlak povsem na koncu tega cikla.
Skratka patriotizem v financah ne pomeni, da slepo kupujemo vse, kar je slovensko in kar nam “prodajajo” mediji, ampak da ravno domačemu trgu držimo ogledalo in postavljamo visoke standarde – dobro vodena podjetja, ki rastejo na podlagi začrtanih strategij in ne zgolj zunanjih faktorjev, ter objektivna analiza naložbenih priložnosti.
“Za naše gospodarstvo je pomembno, da imamo svojo borzo, ki skrbi za razvoj domačega kapitala. To je pozitivno za gospodarstvo in za blaginjo Slovencev,” je v podkastu Money-How povedal Marko Bombač, predsednik uprave Ljubljanske borze.
Strinjam se, toda, vprašanje ostaja, kdaj bo domača finančna industrija stopila bližje uporabnikom – tako po stroških kot po uporabniški izkušnji. Zakaj je treba plačevati višje stroške transakcij z vrednostnimi papirji, nadomestila za vodenje računa, provizije za izplačila dividend in cel kup drugih provizij?
Pravo ogledalo, kaj je uporabniška izkušnja z nižjimi stroški, so domačim ponudnikov v zadnjih letih pokazali pri Trade Republic in Interactive Brokers, ki so vključili glavne izdajatelje ljubljanske borze na svoji trgovalni platformi in s tem tisočim Slovencem, ki niso imeli možnosti neposrednega dostopa do slovenskih delnic za nizke vložke, omogočili ravno to.
“V delniškem portfelju imam od 20 do 25 odstotkov slovenskih delnic,” je v podkastu Money-How povedal prvi mož ljubljanske borze. Pred leti, ko je bil še analitik pri NLB Skladi, je menil drugače.
“Kar zadeva slovenske naložbe – skladno s finančno teorijo ni nobenega razloga, da ima povprečen vlagatelj več kot na primer en odstotek naložb naloženih v slovenske delnice. Povprečen Slovenec ima namreč pogosto v lasti nepremičnino in tudi službo v Sloveniji, tako vrednost nepremičnine kot dohodek, stabilnost in višina pa so povezani z gospodarskim stanjem v Sloveniji, kar še povečuje smiselnost mednarodne razpršitve vsaj naložbenega dela premoženja,” je povedal Marko Bombač leta 2014 za Siol.
“Takšna je bila takrat filozofija, mogoče človek odraste, se kaj novega naučil. Verjetno za večino Slovencev ta odstotek ni najbolj primeren, ampak osebno, ker se zavedam, kakšna tveganja s tem pridejo, sem se pač zavestno za nakup, ker so se mi zdele takrat zanimive in sem si upal dati malo večjo stavo, kot bi mogoče sicer.”
“Če govorimo o slovenskih delnicah, moramo razumeti, da imajo nekatera podjetja praktično zelo malo prihodkov v Sloveniji. Pri njih je pomembnejše, kaj se dogaja v Evropi ali globalno kot pa doma. Poglejmo denimo primer Luke Koper – poslovanje je bistveno bolj odvisno od mednarodnih trgovinskih tokov kot od stanja v Sloveniji. Podobno velja še za nekaj drugih delnic,” je še dodal Bombač.
Pomembno je poudariti, da je vedno prav imeti razpršen portfelj. Ne morete imeti samo slovenskih delnic, tako kot ne morete imeti samo ameriških, je še dodal. Večina upravljavcev premoženja in analitikov priporoča od pet do največ 10-odstotno izpostavljenost slovenskemu trgu.
Medtem ko borza dosega rekorde in država izdaja ljudske obveznice, torej obveznice namenjene državljanom, je na obzorju še ena pomembna novost, ki bi lahko spremenila odnos Slovencev do dolgoročnega vlaganja: individualni naložbeni račun (INR). Ta posebna oblika trgovalnega računa bo namenjena fizičnim osebam – davčnim rezidentom Slovenije – in naj bi začela delovati marca 2026.
Glavna prednost INR je davčna ugodnost. Donosi (dividende, obresti, dobički) se na računu ne obdavčijo sproti, ampak šele ob izplačilu. To omogoča, da se vlaganja ves čas neovirano obrestujejo in ustvarjajo akumulirane donose. Izplačilo donosa se obdavči z dohodnino po stopnji 15 odstotkov kot dokončnim davkom, prvo izplačilo z računa po 15 letih od odprtja računa, če v obdobju pred tem ni bilo izplačil, pa se z dohodnino ne obdavči.
Čeprav je INR velik korak naprej, so tu tudi pasti, ki jih je treba upoštevati. Prvič, omejitve vplačil (največ 20.000 evrov v prvem letu, nato 5.000 evrov na leto) so lahko za nekatere vlagatelje precej nizke, kar omejuje potencial dolgoročnih investicij. Poleg tega zakonodaja preferira slovenske finančne instrumente, saj dovoljuje dodatnih pet tisočakov vplačil, če bodo ti namenjeni temu cilju.
INR bo omogočal vlaganje v globalne delnice in sklade, a obstaja tveganje, da bo trg dobaviteljev te storitve precej omejen in s tem drag, kar bi uničilo celotno prednost davčne olajšave.
V času pisanja članka, ni še bilo še jasno, kdo bodo ponudniki INR in kakšni bodo stroški.
Razlika med “patriotizmom” pri investiranju med Američani in nami je precej velika. Ravno to lepo pokaže, zakaj je slovenski pristop pogosto bolj romantičen kot racionalen.
Ameriški kapitalski trg je največji in najbolj konkurenčen na svetu. Delnice, kot so Apple, Microsoft, Tesla ali ETF-i, kot je S&P 500, so globalni standard. Če Američan vlaga doma, vlaga v svetovno konkurenčna podjetja, ki ustvarjajo prihodke po celem planetu. To je hkrati patriotizem in racionalna odločitev.
Slovenski blue chipi so stabilni, vendar niso globalni igralci. Dolgoročna povprečna donosnost ameriških delnic je okoli 8–10 odstotkov letno.
Poleg tega imajo Američani široko paleto produktov, ki jim omogočajo varčevanje z davčnimi olajšavami. Patriotizem se tam prepleta z ekonomiko – vlagati doma je hkrati tudi najdonosnejša pot.
Slovenski borzni trg je v povprečju donosnejši od depozita, a volatilnost in omejena izbira vlagatelja vseeno prisilita v diverzifikacijo v tujino. Je pa res, da z individualnimi naložbenimi računi, prihajajo tudi davčne olajšave.
Američani so patrioti zato, ker vlagajo v najbolj konkurenčen trg na svetu, ki jim hkrati prinaša najvišje donose. Slovenski patriotizem pri vlaganju pa je pogosto v nasprotju z osnovami finančne logike – vlaganje doma je prej kompromis ali dobro delo, kot pa racionalna izbira.
Patriotizem v financah je pogosto napačno razumljen. Ni dovolj, da kupiš obveznico ali delnico, ker je “naša”. Resnični patriotizem pomeni kritično podpirati domač trg: zahtevati nižje stroške, večjo transparentnost, boljšo uporabniško izkušnjo in enakopraven dostop za vse. Slovenska borza je lahko zgodba o uspehu, a brez višjih standardov in širšega vključevanja vlagateljev bo ostala predvsem zgodba peščice in večina bo hitro ugotovila, da je ne potrebujemo.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
