Zakaj nas borzni padci bolijo bolj, kot nas dobički osrečujejo
Izgubo čutimo močneje kot ustvarjen dobiček, odloženo zadovoljstvo pa loči impulzivne od premožnih vlagateljev, pravi psiholog Aleksander Zadel.
“Vsak dan, večkrat na dan gledam portfelj,” nam je zaupal poslušalec Money-How. “Ko so trgi nemirni, pa še pogosteje,” priznava. Je to lahko težava? Empirični podatki kažejo, da vlagatelji, ki portfelj spremljajo prepogosto, se hitreje odzovejo na kratkoročna nihanja in dolgoročno dosegajo slabše donose.
Ni nujno, da vlagatelj ob prvem borznem popravku naložbe proda. Dovolj je, da se vzpostavi dvom. Ob naslednjem padcu je prag za ukrepanje nižji, reakcija hitrejša, odločitev bolj impulzivna. Psihologija in podatki sovpadajo in dokazujejo, da je pogosto spremljanje portfelja vzorec, ki sistematično znižuje donosnost.
Leta 1995 sta vedenjska ekonomista Shlomo Benartzi in Richard Thaler opisala pojav, ki ga danes poznamo kot miopično averzijo do izgube (myopic loss aversion). To pomeni, da vlagatelji izgube doživljajo močneje kot dobičke, posledično pa svoje portfelje ocenjujejo prepogosto.
Zato se dolgoročni vlagatelji, ki varčujejo denimo za dodatek k pokojnini, zaradi dnevnega spremljanja portfelja vedejo, kot da varčujejo kratkoročno, nekaj mesecev ali največ leto dni. Pogost nadzor pa vodi v konservativnejše, pogosto preveč defenzivne odločitve.
Raziskava je tudi ugotovila, da so vlagatelji bolj pripravljeni prevzemati tveganja, ko so manj pogosto obveščeni o uspešnosti svojega portfelja. To se je potrdilo v številnih poskusih in velja za enega od bolj robustnih rezultatov vedenjske ekonomije.
Obstaja fiziološka osnova, da dnevno preverjanje portfelja lahko škoduje. Povišana raven stresnega hormona kortizola vpliva na delovanje prefrontalnega korteksa, ki je odgovoren za sprejemanje racionalnih odločitev. V praksi to pomeni slabši delovni spomin, nižjo koncentracijo in manjšo sposobnost prilagajanja. To pomeni, da ko vlagatelj trguje pod vplivom stresa, možganski del, ki je odgovoren za racionalne odločitve, deluje slabše.
Študija, objavljena v Proceedings of the National Academy of Sciences, je to neposredno testirala. V predhodni študiji so pri trgovalcih v Londonu ob povečani volatilnosti trgov zabeležili za 68 odstotkov povišano raven kortizola. Laboratorijska študija je te razmere ponovila, in sicer po osmih dneh jemanja hidrokortizona so udeleženci v skoraj 80 odstotkih primerov izbirali varnejše možnosti, torej so postali bistveno bolj averzni do tveganja, kot so bili na začetku. Dnevno izpostavljanje negativnim donosom ni zgolj informacija, temveč ponavljajoči se stresni signal, ki neposredno vpliva na kakovost odločitev.
Vlagatelji v povprečju zaostajajo za donosom indeksov za 1,2 odstotka letno, kaže dvajsetletna analiza DALBAR. V posameznih letih je razlika lahko bistveno večja. Leta 2024 je bil razkorak med povprečnim vlagateljem in indeksom S&P 500 približno 8,5 odstotka, kar je bil drugi največji razkorak v zadnjem desetletju.
Primer: vlagatelj s 50.000 evri začetnega kapitala, ki doseže 25-odstotni donos, ustvari 12.500 evrov dobička. Če zaradi slabega časovnega vstopa in izstopa doseže 16,5 odstotka, ustvari 8.250 evrov. Razlika v enem samem letu znaša 4.250 evrov. A pravi strošek pokaže šele čas. V zadnjih 20 letih so delniški vlagatelji dosegali povprečno 9,2 odstotka letno, medtem ko je indeks dosegal 10,4 odstotka (razlika torej 1,2 odstotka letno). Na petdesetletnem horizontu ta razlika pomeni dramatično nižjo končno vrednost portfelja. Poglejmo, kaj naredi čas s 50.000 evri začetnega kapitala.
Razlika ni posledica v izbiri naložb, temveč izključno v vedenju. Izračun predvideva, da je bil vložek 50 tisočakov enkraten, brez kasnejšega dodajanja. Če bi denimo mesečno dodajali 200 evrov, bi bile absolutne vrednosti večje, razmerje med indeksom in povprečnim vlagateljem pa bi ostalo enako.
Profesor Terry Odean z Univerze Berkeley je v eni od obsežnejših analiz podatkov neke borzne hiše ugotovil, da uspešnost trgovanja sovpada s stroški in frekvenco trgovanja. Tisti, ki so največ trgovali, so imeli najslabše rezultate. Tisti, ki so se portfelja komaj dotikali, so dosegli skoraj tržni donos. Odean je pri tem opazil, da so ženske v povprečju presegle moške za eno odstotno točko, prav zato, ker so manj pogosto trgovale.
To akademsko ugotovitev je popularizirala pogosto citirana anekdota iz industrije, češ, da je interni pregled Fidelityjevih računov pokazal, da so imeli najvišje donose tisti, ki so bili neaktivni ali v lasti zapuščin. Raziskovalna hiša Morningstar izvora te analize ni uspelo neposredno potrditi, a je ocenil, da splošna teza drži.
Vedeti, kaj se dogaja s portfeljem, se zdi racionalno. V resnici pa je oblika nadzora. Pogosto gledanje portfelja ustvari občutek, da gre z njim slabše, kot dejansko gre, in zmanjša verjetnost, da boste pravilno investirali za dolgoročni uspeh, je ugotovil strokovnjak za behavioristko v financah Dan Egan za CNBC.
Gre za asimetričen psihološki odziv. Majhna dnevna izguba, recimo minus 0,8 odstotka, vzbudi neprijetno čustvo, medtem ko majhen dobiček tega ne odtehta.
Psihološka teža izgube je približno dvakrat večja od enake velikosti dobička. Ko ta asimetrija deluje vsak dan, se kopiči v sistematično negativno razpoloženje do lastnega portfelja.
Vlagatelji, ki četrtletno namesto dnevno pregledujejo portfelj, zmanjšajo možnost, da vidijo zmerno izgubo (minus dva odstotka ali več) s 25 na 12 odstotkov. Posledično se manj verjetno odločijo za čustvene, impulzivne spremembe.
Ni vsako preverjanje portfelja enako škodljivo. Dolgoročne naložbe imajo dolgoročne cilje, zato se evalvacija osredotoča na dopolnjevanje, sposobnost konsistentne uspešnosti skozi tržne cikle. Vmesna volatilnost se normalno obravnava v kontekstu dolgoročnih ciljev, ne kratkoročnega šuma.
Preverjanje portfelja je smiselno ob specifičnih življenjskih dogodkih, denimo ob spremembi dohodka, bližajoči upokojitvi, večji naložbi, in pri vnaprej določenih rokih, denimo četrtletno ali letno. Kar je problematično, je kompulzivno dnevno ali tedensko preverjanje brez konkretnega namena razen umiritve tesnobe, ki jo to preverjanje v resnici ne umiri, temveč pogosto poveča.
Ključna napaka pri razmišljanju o avtomatiziranem investiranju je predpostavka, da gre za pasivnost ali pomanjkanje angažiranosti. Ravno nasprotno: avtomatizacija je strategija, ki ščiti portfelj pred investitorjevo največjo grožnjo – pred samim investitorjem.
V praksi to pomeni, da sprejmemo odločitev enkrat. Denimo, da se vsak mesec z bančnega računa samodejno prenese določen znesek in se vlaga v izbrani ETF. Brez razmišljanja, brez preverjanja, ali je ta teden “pravi čas.” Denar se investira ne glede na to, ali je S&P 500 ta teden na zgodovinskem vrhu ali je upadel za osem odstotkov. Številni borzni posredniki ponujajo avtomatizacijo vplačil bodisi kot varčevalni načrt (Savings Plan – Trade Republic) bodisi kot redna vplačila (recurring payments – Interactive Brokers, Revolut).
Gre za tako imenovani dollar-cost averaging (DCA) ali povprečenje stroškov. Ko trg pade, za isti mesečni znesek kupimo več enot sklada. Ko trg raste, kupimo manj. Skozi čas se nakupna cena povpreči in kar je pomembneje, vlagatelj ne lovi dna in vrhov.
Primerjava je nazorna. Vlagatelj A vsak mesec pregleda trg, počaka na “pravi trenutek” in včasih zamudi vplačilo, ker se mu zdi, da so vrednotenja previsoka. Vlagatelj B ima bančni nalog, ki se izvede peti dan v mesecu, ne glede na dogajanje. Po 20 letih ima vlagatelj B statistično verjetno višji donos.
Avtomatizacija reši tudi eno od pogostejših težav, in sicer rebalansiranje, na katero pogosto pozabimo. Vlagatelj, ki si postavi cilj 80 odstotkov delnic in 20 odstotkov obveznic, bo po letu bikovskega trga imel morda 90 odstotkov delnic, torej več tveganja, kot je načrtoval. Če so mesečna vplačila usmerjena v tisti razred, rebalanciranje poteka samodejno, brez prodaje in brez davčnih posledic, ki jih prodaja prinaša.
Ključno vprašanje torej ni, ali si dovolj discipliniran, da boš vsak mesec vložil v izbran ETF, temveč, ali si dovolj discipliniran, da investicij ne boš sabotiral.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
