Šum ali začetek večje korekcije? Kaj pravi Andraž Grahek
Ameriški delniški trgi so po siloviti rasti znova pokazali, kako hitro se lahko razpoloženje obrne. Delnice proizvajalcev polprevodnikov in pomnilniških čipov so v nekaj tednih izgubile okoli petino vrednosti, medtem ko nekateri dolgoletni pesimisti, med njimi Jeremy Grantham, opozarjajo, da bi vodilne delnice, povezane z umetno inteligenco, lahko izgubile tudi do 70 odstotkov.
Steve Sosnick, glavni strateg pri Interactive Brokers, dogajanje vidi precej manj dramatično. V podkastu Money-How je pojasnil, zakaj trenutnega popravka ne razume kot začetek novega medvedjega trga, temveč predvsem kot posledico pretiranega optimizma, ob tem pa razkril tudi, kako bi danes razporedil 100.000 evrov z desetletnim naložbenim horizontom.
Sosnick zavrača pogosto razlago, da so polprevodniške delnice že v medvedjem trgu zgolj zato, ker so izgubile 20 odstotkov vrednosti.
“Ta meja je precej umetna,” pravi. “Pri širokem indeksu je morda smiselna, precej manj pa pri sektorju, ki je v dveh mesecih zrasel za skoraj sto odstotkov.”
Po njegovem mnenju gre predvsem za vračanje proti dolgoročnim drsečim sredinam in ne za prelom dolgoročnega trenda. Večje tveganje vidi v visokem finančnem vzvodu, ki se je v zadnjih mesecih nabral predvsem v Aziji. Kot primer izpostavi Južno Korejo, kjer so regulatorji zaradi prekomerne uporabe vzvodnih ETF-jev že ustavili izdajanje novih produktov.
Zanj ostaja ključno vprašanje razpoloženje vlagateljev. Dokler vsak popravek izkoristijo za nove nakupe, trend ostaja nedotaknjen. Hkrati opozarja, da so številni vlagatelji spoznali le okolje, v katerem se je vsak padec hitro obrnil navzgor.
“Razumem, zakaj ljudje razmišljajo tako. Toda to ni zakon narave.”
Posebej opozarja dolgoročne varčevalce. Tisti, ki varčujejo za pokojnino, nakup stanovanja ali druge pomembne življenjske cilje, si ne morejo privoščiti predpostavke, da bo trg vedno pravočasno okreval.
Na vprašanje o izjavi Warrena Buffetta, da se vlagatelji obnašajo kot hazarderji, Sosnick odgovarja z zgodovino: skoraj vsak naložbeni produkt se je začel z razumno logiko prenosa tveganja, a se sčasoma lahko izrodi. Opcije z dnevnim potekom, ETF-ji s finančnim vzvodom na posamezne delnice, trgi z napovedmi (prediction markets) na barvo obleke Taylor Swift — vse to po njegovem konvergira k igralništvu. V ZDA se je proces pospešil med pandemijo, ko so športni stavničarji ostali brez tekem in odkrili opcijske trge, iz česar se je pozneje rodila norija okoli meme delnic.
Interactive Brokers sicer ponuja trge z napovedmi, a Sosnick vztraja pri razliki: IBKR ne ponuja pogodb na zabavne dogodke ali šport, temveč le na izide z resnično ekonomsko funkcijo, denimo odločitve ECB in Fed o obrestnih merah ali vremenske pogodbe, ki jih lahko uporabi hotelir ob plaži. Test je preprost: če na koncu tunela ni gospodarske potrebe, je meja prestopljena. Da manipulacije niso zgolj teoretične, ilustrira z anekdoto iz Francije, kjer je nekdo poskušal vplivati na vremensko pogodbo s sušilnikom za lase ob senzorju pri pariškem letališču.
Granthamovega opozorila pred 70-odstotno korekcijo ne odpravi, a ga umesti v vzorec – železnice, elektrika, radio v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, osebni računalniki, internet — vsak velik tehnološki preboj je sprožil prekomerno investiranje, ker vlagatelji vidijo donose na koncu tunela, ne vedo pa, kdaj bodo prišli in kdo jih bo pobral. Vzporednica z internetom je poučna: optična vlakna, ki jih uporabljamo še danes, so položila podjetja Global Crossing, Lucent in Enron. Nobenega ni več. In zmagovalca leta 1999 sta bila AOL in Yahoo, ne Google in Facebook, ki takrat sploh še nista obstajala.
Podoben dvom je prejšnji teden izrazil Jamie Dimon iz investicijske banke JP Morgan: umetna inteligenca bo morda produktivna, a v poslovnih rezultatih bank je zaenkrat ni videti. Dokler običajna podjetja ne bodo pokazala učinka na dobičku, po Sosnicku obstaja tveganje, da denar zgolj lovi drug denar.
Pred tednom objav rezultatov največjih tehnoloških podjetij Sosnick ne bo gledal preteklih številk, temveč napovedi porabe hiperskalerjev, ker na njihovem nenehnem trošenju sloni cela veriga trgovalnih pozicij. Skrbi ga vzorec, ki se ponavlja: Nvidia, Micron, Samsung, ASML in Taiwan Semiconductor so objavili odlične rezultate in še boljše napovedi, trg pa je vsakič zazehal ali delnice celo prodal. Primerja ga z olimpijskim skokom v višino. Letvica je postavljena tako visoko, da je niti najboljši skakalci ne preskočijo več. Vprašanje, ki si ga zastavlja, je neprijetno preprosto: kdo sploh še lahko kupi Nvidio, če so jo že vsi kupili?
Nasprotna smer je asimetrična. Ko je IBM objavil slabo poročilo, je delnica strmoglavila za 25 odstotkov, komentatorji pa so govorili o begu vlagateljev — čeprav se je cena zgolj vrnila na majske ravni. “To pomeni samo, da smo imeli noro rast, zgrajeno na upanju, ne na resničnosti,” pravi Sosnick.
Za ameriške in globalne vlagatelje je Evropa po Sosnicku predvsem zgodba vrednosti (value). Vsa miselna energija trga je trenutno v delnicah rastočih družb (growth), momentum vlagatelji pa po definiciji ignorirajo vrednotenja — in prav zato so vrednotenja v Evropi privlačna. “Če se nihče ne ukvarja z vrednotenji, je to morda odličen čas, da se z njimi ukvarjate vi.”
K temu sodi tudi dividendni argument. Evropski trgi ponujajo okoli štiri odstotke dividendne donosnosti, skoraj dvakrat več od indeksa S&P 500. Sosnick pri tem ruši romantično predstavo o ameriških odkupih lastnih delnic — podjetja jih pogosto ne izvajajo iz radodarnosti, temveč zato, ker zaposlene plačujejo v delnicah in z odkupi zgolj nevtralizirajo razvodenitev. Alphabet, ki mora ta mesec zbrati 85 milijard dolarjev z izdajo delnic in 20 milijard z obveznicami, dividend pač ne bo plačeval.
Na vprašanje, kam s 100.000 evri za deset let, Sosnick — ob pridržku, da formalnih alokacij običajno ne dela — ponudi okvirno delitev za vlagatelja v srednjem ali poznejšem življenjskem obdobju: 60 do 70 odstotkov v delnicah, preostanek v globalno razpršenih obveznicah z izpostavljenostjo valutam zunaj dolarja. Delniški del bi razdelil na pol med vrednost in rast, pri čemer bi vrednostno polovico nagnil k Evropi, rastočo pa k ZDA, ne da bi spregledal rastoča podjetja v Aziji in celinski Evropi.
V Evropi bi stavil na multinacionalne proizvajalce z večdesetletno zgodovino — Shell, Siemens, Unilever. Nokio ima v lastnem portfelju in odkrito obžaluje, da je ni prodal pri 14 dolarjih, potem ko je leta stala pri petih; izrecno poudari, da to ni priporočilo. Francoskim luksuznim imenom se izogiba, ker se, kot pravi, na modo ne spozna dovolj, obrambne delnice pa bi kupoval šele ob popravkih, saj so kot vsak momentum posel prehitele same sebe.
Evropski avtomobilski proizvajalci so zanj “nekaj obojega”. V primerjavi s Teslo so vsi poceni, a trg Tesle ne vrednoti kot avtomobilskega podjetja, temveč kot stavo na prihodnost pod vodstvom Elona Muska. Resnejša težava so kitajska električna vozila, ki za globalne proizvajalce predstavljajo eksistenčno grožnjo. ZDA so kitajskim znamkam zaprle trg, ameriški kupci pa kljub dražjemu gorivu vztrajajo pri poltovornjakih — Evropa te zaščite in teh navad nima. Premijske znamke, kot sta BMW in Mercedes, ter specialisti tipa Ferrari bodo preživeli, pri preostalih pa tveganje vrednostne pasti po Sosnicku ni napačno vračunano v ceno.
Recept za morebitno jutrišnjo razprodajo se začne dan prej – brez pretiranega vzvoda. Vzvod je čudovit navzgor in boleč navzdol, predvsem pa vlagatelja prisili v prodajo na padajočem trgu. Sosnickov test je fiziološki: če vam je prejšnji teden obračal želodec, ko je bil S&P 500 dva odstotka pod vrhom, nosite preveč tveganja in ste premalo razpršeni. Padci pridejo. Kdaj, koliko in od kod, ne ve nihče.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
