Avtomatizacija ne more rešiti vprašanja, kateri ETF je primeren za vas. Prav tako ne more preprečiti padcev na borzi ali zagotoviti donosa. Lahko pa odstrani eno najpogostejših ovir pri dolgoročnem investiranju: vsakokratno odločanje, ali je zdaj pravi trenutek za nakup.
Ko vlagatelj vsak mesec znova presoja, ali naj investira, postane odločitev hitro odvisna od trenutnega razpoloženja na trgu. Ob padcih ga lahko ustavi strah, ob rasti pa občutek, da je za nakup že prepozno. Denar zato ostaja na računu, načrt pa obstaja predvsem v teoriji.
Pri avtomatiziranem investiranju se postopek izvede brez vsakokratnega ročnega posredovanja. Banka na določen dan nakaže izbrani znesek na račun pri brokerju, broker pa nato z njim kupi izbrani ETF ali drug finančni instrument.
Takšen sistem je posebej uporaben za vlagatelje, ki investirajo dolgoročno in v enakomernih mesečnih zneskih. Avtomatizacija zmanjša možnost, da bi redna vplačila opustili zaradi pomanjkanja časa, drugih obveznosti ali kratkoročnega dogajanja na borzi.
Najprej na svoji banki nastavite trajnik oziroma ponavljajoče se nakazilo na trgovalni račun pri izbranem borznem posredniku. Nato pri borznem posredniku nastavite varčevalni načrt, s katerim določite, kateri finančni instrument naj se kupuje, v kakšnem znesku in kako pogosto. Različni ponudniki uporabljajo različne izraze za varčevalni načrt (Savings plan pri Trade Republic, Recurring Buy pri Revolutu, Recurring pri Interactive Brokers, …)
Gre torej za dva postopka. Trajnik zgolj prenese denar z bančnega računa na račun pri brokerju. Varčevalni načrt pa brokerju naroči, kaj naj z denarjem naredi.
Če uredite samo trajnik, se bo denar vsak mesec zbiral na računu pri brokerju, ne bo pa nujno tudi investiran. Če uredite samo varčevalni načrt, na trgovalnem računu morda ne bo dovolj denarja za izvedbo nakupa.
Ključno je torej, da sta oba dela med seboj časovno in zneskovno usklajena.
Preden na banki odprete trajnik, potrebujete podatke računa, na katerega boste nakazovali denar.
Pri denimo digitalnih borznih posrednikih, kot sta Trade Republic ali Revolut jih najdete v nastavitvah uporabniškega profila. Odpreti morate razdelek z računi in poiskati svoj račun oziroma “cash account”. Tam so navedeni ime imetnika, IBAN, BIC in morebitni dodatni podatki za nakazilo.
IBAN je mednarodna številka bančnega računa, ki omogoča pravilno prepoznavo računa pri domačih in čezmejnih nakazilih. Običajno je sestavljena iz oznake države, kontrolnih številk in številke računa.
Pri nakazovanju ne uporabljajte podatkov na pamet ali informacij iz starega nakazila, ne da bi jih prej preverili. Brokerji lahko uporabljajo različne bančne partnerje, podatki pa se lahko med posameznimi uporabniki razlikujejo.
Posebej pomembno je, da se ime in priimek pošiljatelja ujemata s podatki imetnika trgovalnega računa. Pri večini brokerjev lahko sredstva na osebni trgovalni račun nakazuje le njegov imetnik.
IBAN je najbolje neposredno kopirati iz aplikacije ali spletne platforme brokerja. S tem zmanjšate možnost napake pri prepisovanju.
Postopek se med bankami nekoliko razlikuje. V spletni banki je običajno treba poiskati razdelek, namenjen plačilnim nalogom, trajnikom ali ponavljajočim se plačilom.
Nekatere banke nastavitev trajnika za nakazilo v tujino omogočajo tudi v mobilni aplikaciji, druge zahtevajo uporabo spletne banke. Če v aplikaciji ne najdete ustrezne možnosti, preverite spletno različico banke ali se obrnite na banko.
Pri odpiranju trajnika določite račun, s katerega bo denar odhajal, prejemnika, IBAN, znesek, namen nakazila, datum prve izvedbe in pogostost ponavljanja.
Višina trajnika oziroma mesečnega varčevanja naj bo določena predvsem glede na vaše finančne zmožnosti, ne glede na trenutno dogajanje na borzi.
Dobro izhodišče je, da najprej ocenite svoje mesečne prihodke in odštejete vse nujne življenjske stroške ter znesek, ki ga želite nameniti za varnostno rezervo. Šele preostanek je namenjen investiranju.
Če šele začenjate, je pomembnejše, da investirate redno, kot da investirate veliko. Mesečni znesek lahko pozneje vedno povečate. Veliko vlagateljev začne s 50 ali 100 evri na mesec, ko se njihove finančne razmere izboljšajo, pa znesek postopoma zvišujejo.
Praktično pravilo je, da višina trajnika in znesek v varčevalnem načrtu ostaneta enaka. Če na primer banka vsak mesec nakaže 200 evrov na račun pri brokerju, naj tudi varčevalni načrt predvideva mesečni nakup ETF v višini 200 evrov. Tako se denar ne kopiči na računu pri brokerju in ne prihaja do pomanjkanja sredstev za izvedbo nakupa.
Najpomembnejše je, da izberete znesek, ki ga boste lahko brez težav vlagali tudi v obdobjih, ko bodo borzne tečajnice upadale. Dolgoročni uspeh je praviloma bolj odvisen od vztrajnosti kot od višine posameznega mesečnega vplačila.
Kot namen nakazila je mogoče navesti denimo “varčevanje” ali ime brokerja, sploh v primeru, ko jih imate več. Trajnik lahko nastavite z različno ročnostjo – lahko ga omejite glede na število obrokov ali časovno, lahko je nastavljen tudi za neomejeno obdobje, saj ga je mogoče pozneje spremeniti ali ukiniti.
Neomejena veljavnost ne pomeni, da se zavežete k večnemu investiranju enakega zneska. Gre samo za to, da vam ni treba že ob odprtju določiti končnega datuma. Znesek, datum ali celoten trajnik lahko praviloma pozneje spremenite.
Ena najpomembnejših podrobnosti pri avtomatizaciji je časovna uskladitev. Denar mora prispeti na račun pri brokerju, preden broker poskuša izvesti nakup. Če je varčevalni načrt nastavljen za 17. dan v mesecu, trajnik z banke pa se izvede šele 18. dne, na računu morda ne bo dovolj sredstev.
Pri načrtovanju zato upoštevajte tudi čas obdelave bančnega nakazila. Čeprav so evrska nakazila znotraj območja SEPA praviloma hitra, ni smiselno predvidevati, da bo denar vedno prispel še isti trenutek.
Varneje je, da se trajnik izvede nekaj dni pred načrtovanim nakupom. Na primer, če broker nakupe izvaja 17. dan v mesecu, lahko bančno nakazilo nastavite na 10. ali 12. dan, če vam banka ponuja tak datum.
Pri izbiri datuma upoštevajte tudi, kdaj prejmete plačo ali druge redne prihodke. Avtomatizacija ne pomaga veliko, če je trajnik nastavljen na dan, ko na bančnem računu še ni dovolj denarja.
V prikazanem postopku je banka ponujala le določene dneve izvedbe, zato je bilo treba posebej preveriti, ali se datum nakazila ujema z datumom varčevalnega načrta.
Ko je trajnik nastavljen, se postopek nadaljuje pri brokerju. Toda pred izbiro varčevalnega načrta morate vedeti, v kaj želite investirati.
V prikazu je bil uporabljen iShares Core MSCI World, globalno razpršen ETF, ki vlaga v delnice podjetij z razvitih trgov. Izbrana je bila akumulacijska različica, pri kateri se prejete dividende praviloma reinvestirajo v sklad, namesto da bi bile izplačane vlagatelju. To ni priporočilo za nakup.
Akumulacijski ETF je lahko z administrativnega in davčnega vidika preprostejši od distribucijskega ETF, ki dividende izplačuje. To pa še ne pomeni, da je vsak akumulacijski ETF samodejno primeren za vsakega vlagatelja.
Pred nakupom je treba preveriti najmanj indeks, ki mu ETF sledi, geografsko in sektorsko sestavo, valuto sklada, način replikacije, stroške, velikost sklada, likvidnost in davčno obravnavo.
Ime ETF samo po sebi ni dovolj. Različne različice istega ali podobnega sklada imajo lahko različne borzne oznake, valute trgovanja, politike izplačevanja dividend in domicil sklada. Pri iskanju je zato smiselno preveriti tudi kodo ISIN.
Dodatno branje
Pri ETF je eden ključnih podatkov TER oziroma skupni količnik stroškov sklada. Ta pove, kolikšen delež premoženja sklada se letno porabi za njegovo upravljanje in delovanje.
V prikazanem primeru je imel ETF letne stroške v višini 0,20 odstotka. To pomeni približno dva evra letnih stroškov na vsakih 1.000 evrov vloženega premoženja, če vrednost naložbe zaradi poenostavitve ostane nespremenjena.
Stroški ETF so pogosto občutno nižji od stroškov aktivno upravljanih vzajemnih skladov. Vendar primerjava zgolj na podlagi TER ni popolna.
Vlagatelj mora preveriti tudi stroške izvrševanja naročil, morebitni razpon med nakupno in prodajno ceno, stroške menjave valut ter pogoje brokerja. Brezplačna izvedba varčevalnega načrta namreč ne pomeni, da celotna naložba nima nobenih stroškov.
Pri Trade Republic je bilo v prikazanem postopku navedeno, da za izvedbo varčevalnega načrta ni posebne provizije. Kljub temu platforma pred potrditvijo prikaže dokumentacijo s stroški, ki jo je treba pregledati.
Pri izbranem ETF je treba namesto enkratnega nakupa izbrati možnost varčevalnega načrta oziroma “savings plan” ali “Recurrig Buy”.
Nato določite pogostost izvajanja. Platforma lahko ponuja tedenske, dvakrat mesečne, mesečne ali četrtletne nakupe. Za klasično dolgoročno varčevanje se pogosto uporablja mesečni interval, saj ga je preprosto uskladiti z mesečnimi prihodki.
V naslednjem koraku izberete datum izvedbe in znesek. Če z banke vsak mesec nakažete 200 evrov, je smiselno enak ali nekoliko nižji znesek določiti tudi v varčevalnem načrtu.
Nekaj denarja lahko pustite kot rezervo, zlasti če obstaja možnost stroškov ali če nakazila ne prispejo vedno na isti dan. Če nameravate investirati celoten nakazani znesek, mora biti časovna uskladitev še toliko natančnejša.
Pred potrditvijo platforma prikaže povzetek naročila, pogostost, datum prve izvedbe in dokumentacijo o stroških. Teh zaslonov ni smiselno zgolj preklikati. Gre za zadnjo možnost, da preverite, ali se znesek, instrument in interval ujemajo z vašim načrtom.
Pri ETF mora biti vlagatelju na voljo dokument s ključnimi informacijami oziroma KID. Dokument vključuje opis produkta, oceno tveganja, stroške in možne scenarije gibanja vrednosti naložbe.
Ocena tveganja je običajno prikazana na lestvici. V prikazanem primeru je bil produkt uvrščen v četrto stopnjo tveganja, kar pa ne pomeni, da je mogoče izgubo izključiti ali da je naložba primerna za srednje obdobje.
Delniški ETF lahko v obdobjih večjih borznih padcev izgubi znaten del vrednosti. Tveganje je treba presojati v povezavi z naložbenim obdobjem, finančnimi cilji in sposobnostjo vlagatelja, da prenese padec, ne da bi naložbo prodal v neugodnem trenutku.
KID je zato osnovni dokument, ne pa formalnost. Vlagatelj bi moral razumeti njegovo vsebino že pred oblikovanjem varčevalnega načrta.
Varčevalni načrt lahko praviloma kadar koli uredite, začasno ustavite ali izbrišete. Podobno velja za bančni trajnik.
Ob ukinitvi investiranja morate preveriti oba dela sistema. Če izbrišete samo varčevalni načrt pri brokerju, bo banka morda še naprej nakazovala denar. Ta se bo nato zbiral na denarnem računu pri brokerju.
Če ukinete samo trajnik na banki, varčevalni načrt pri brokerju lahko ostane aktiven. Dokler je na računu dovolj denarja, se lahko nakupi še vedno izvajajo.
Ob spremembi zneska je prav tako smiselno preveriti oba sistema. Povečanje bančnega nakazila samo po sebi ne poveča zneska mesečnega nakupa, če varčevalni načrt ostane nespremenjen.
Avtomatizacija torej zmanjša število rutinskih opravil, ne odpravi pa potrebe po občasnem nadzoru.
Ko se izvede prvo nakazilo in prvi nakup, preverite, ali je denar pravočasno prispel, ali je broker kupil pravi ETF in ali je bil investiran pravilen znesek.
Preverite tudi obračun nakupa in dokumentacijo o izvršitvi. Posebej bodite pozorni na oznako instrumenta, borzo, izvršeno ceno, stroške in število kupljenih enot.
Ker varčevalni načrti pogosto omogočajo nakup delnih enot ETF, lahko investirate tudi z zneskom, ki je nižji od cene ene celotne enote. Če ETF stane 126 evrov, mesečno vplačilo pa znaša 100 evrov, broker lahko ob podpori delnih enot kupi ustrezen delež.
Po uspešni prvi izvedbi je sistem smiselno preveriti še nekaj naslednjih mesecev. Šele nato lahko z večjo gotovostjo predpostavite, da sta trajnik in varčevalni načrt pravilno usklajena.
Največja prednost avtomatizacije ni tehnična, temveč vedenjska. Ko se nakup izvede samodejno, vlagatelju ni treba vsak mesec odgovarjati na vprašanje, ali je trg previsoko, ali bodo tečaji jutri upadli in ali bi bilo bolje še malo počakati.
Takšna vprašanja so razumljiva, vendar nanje praviloma ni mogoče zanesljivo odgovoriti. Poskus iskanja popolnega trenutka za vstop se lahko spremeni v trajno odlašanje.
Redno mesečno investiranje ne zagotavlja dobička in ne preprečuje izgub. Pomeni pa, da vlagatelj nakupe razporedi skozi čas ter se manj zanaša na eno samo odločitev o trenutku vstopa.
Avtomatizacija je zato predvsem način izvajanja že sprejete dolgoročne strategije. Strategije ne nadomesti. Pred prvim trajnikom morate še vedno določiti svoje cilje, časovno obdobje, sprejemljivo tveganje in izbiro naložb. Šele nato je smiselno postopek prepustiti sistemu.
Razkritje: V članku in videu so lahko uporabljene partnerske povezave. Če prek njih odprete račun ali opravite nakup, lahko Money-How prejme provizijo, vi pa praviloma ne plačate nič več. S tem podprete ustvarjanje brezplačnih vsebin, vodičev in orodij, ki jih razvijamo za finančno opismenjevanje.
Vsebina je informativne narave in ne predstavlja individualnega naložbenega priporočila. V članku opisani postopki se lahko spremenijo, zato pred izvedbo preverite aktualne pogoje svoje banke, brokerja in izbranega finančnega produkta.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
