Borza, Novice, Razno
INR misterij: ETF na S&P 500 lahko kupimo pri Iliriki, pri NLB pa ne. Zakaj?
08.05.2026
-
Čas branja: 5 minut
Skladi, ki so uvrščeni na borzi, so vse bolj priljubljeni med malimi vlagatelji, kar potrjuje tudi statistika. V ZDA se ta hip ponuja preko 4.300 ETF-ov, kar je celo več od števila posameznih delnic, ki jih je približno 4.200, kažejo podatki portala Morningstar.
Pestra ponudba skladov prinaša nižje stroške za vlagatelje, obenem pa jim povzroča tudi preglavice. Večja, kot je ponudba, več težav imamo pri izbiri prave naložbe. Brskanje po seznamih skladov je lahko izčrpajajoče. Gre za tako imenovani paradoks prevelike ponudbe – vlagatelji se lahko počutijo ohromljene, namesto opolnomočene.
Da bi vam olajšali delo, smo pripravili vodnik, da se ne izgubite v poplavi ponudbe. Pojdimo po vrsti.
Pustimo ob strani suhoparne razlage. Poenostavljeno, ETF so skladi, ki si jih je najlažje predstavljati kot velike košare. V teh košarah so odložene različne delnice, obveznice, lahko tudi kombinacija obveznic in delnic, v košarah so lahko odložene tudi surovine, kriptovalute, plemenite kovine in drugi finančni instrumenti.
Poenostavimo. Recimo, da bi želeli narediti Money-How AI ETF. Najprej bomo preverili, ali že obstaja indeks, ki vključuje delnice podjetij, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco (AI). Ko ugotovimo, da obstaja, košarico naložb sklada Money-How AI sestavimo tako, da “prekopiramo” indeks. Če so v indeksu podjetja, kot so Nvidia, Apple, Meta … bodo te delnice tudi v naši košarici in to v enakem razmerju.
Borzni indeksi pripovedujejo “zgodbo” dogajanja na borznem parketu, saj odražajo “povprečno” gibanje trga. Podobno kot denimo inflacija, ki prikazuje indeks cen življenjskih potrebščin, je tudi borzni indeks statistično sestavljen kazalnik (košara), ki vključuje različne delnice ali druge vrednostne papirje.
Najbolj znan borzni indeks je ameriški indeks S&P 500, ki vključuje 500 delnic največjih ameriških podjetij, kot so Nvidia, Apple, Tesla, Alphabet, Amazon, … Pogosto v medijih izpostavljen je tudi Dow Jones Industrial Average, ki vključuje 30 velikih ameriških podjetij. Tudi Ljubljanska borza ima indeks SBITOP, ki vključuje devet delnic slovenskih podjetij, kot so Krka, Petrol, NLB …
Mali vlagatelji ne morejo neposredno kupiti indeks, lahko pa kupijo sklad, ki sledi ali posnema sestavo borznega indeksa. Če se indeks krepi, raste tudi točka sklada, in obratno. Te sklade izdajajo različne družbe, kot so BlackRock, Vanguard, Amundi …
Vzajemni skladi so košarice različnih naložb. Ločimo sklade, ki so uvrščeni na borzo (ETF – exchanged traded fund) in sklade, ki niso uvrščeni na borzo (nekotirajoči skladi).
Nekotirajoče sklade ponujajo družbe za upravljanje (dzu), kot so NLB Skladi, Triglav Skladi, Sava Infond, Primorski skladi in Generali Investments. Košarico naložb upravljajo profesionalni upravljavci premoženja. Cena (vrednost enote sklada – VEP) se določa enkrat dnevno po zaključku trgovanja.
Pri kotirajočih skladih pa se cena določa na trgu v vsakem trenutku. Če jih želimo kupiti, moramo to storiti preko trgovalnega računa. Z ETF se trguje podobno kot z delnico, a s to razliko, da z eno enoto kupimo razpršeno košarico naložb in ne ene delnice.
Seznam naložb, ki jih vključujejo ETF je javen in v vsakem trenutku lahko preverimo, katere delnice vsebuje. To pa ne velja za nekotirajoče sklade, ki jih ponujajo slovenske družbe za upravljanje, kjer vlagatelj vidi samo prvih 10 naložb, ki so vključene v skladih. Družba, ki pa transparentno prikazuje sestavo košarice vzajemnih skladov, so NLB Skladi.
Večina ETF-ov pasivno sledi borznim indeksom. Njihov cilj ni biti boljši od indeksa, temveč biti sinhron z indeksom. Torej, cilj je kopirati gibanje indeksa. Zaradi manjše aktivnosti so stroški upravljanja nižji.
Nekotirajoči skladi, ki jih ponujajo dzu-ji, so praviloma aktivno upravljani skladi in njihov cilj je biti boljši od indeksa. Upravljavec premoženja aktivno izbira naložbe s ciljem premagati trg ali določen indeks.
Ravno zaradi različne strategije upravljanja, prihaja tudi do precej velikih razkorakov v stroških upravljanja. ETF so praviloma precej cenovno bolj ugodni, saj se celotni stroški upravljanja gibljejo blizu nič odstotkov.
Medtem, ko so aktivno upravljani nekotirajoči skladi dražji, saj celotni stroški lahko znašajo od odstotka pa vse tja do 2,5 odstotka, odvisno od tipa sklada.
To vprašanje si zastavi vsak, ki razmišlja o vstopu na borzni parket. ETF-i so pogosto opisani kot “investicija za pametne lenuhe”. Izberemo indeks, ki mu želimo slediti, in dolgoročno investiramo v sklade z mesečnimi vložki.
Z nakupom sklada mali vlagatelj pridobi relativno ugodno razpršeno košarico naložb, ne da bi kupoval posamezne delnice. Denimo, če želi slediti ameriškemu borznemu trgu, lahko kupi sklad, ki sledi ameriškemu indeksu S&P 500 in vključuje 500 različnih delnic največjih ameriških podjetij. Skladi kotirajo na borzi in jih lahko kupimo ali prodajamo kadarkoli med trgovalnim dnem – podobno kot delnice.
Z naložbo v sklad se ne moremo izogniti nihanjem in potencialnim izgubam, je pa res, da so upadi lahko manjši kot v primeru konkretnih delnic.
Pasivna strategija investiranja ima tudi svoje pasti. Morda ravno zaradi pasivnosti, ne dokupujemo ali prodajamo pravočasno.
Kot že omenjeno, ETF lahko sledijo kateremu koli indeksu. Po nekaterih podatkih naj bi bilo preko štiri milijone borznih indeksov. Obstajajo za praktično vsak segment trga — od geografskih (državni, regionalni) do sektorjev, tem in stilov investiranja. Običajno sledijo najbolj uveljavljenim indeksom, kot so S&P, MSCI, FTSE.
Katere so glavne podvrste skladov
Klasifikacija različnih vrst skladov je ključna, ker vlagatelji hitro ugotovijo, da ne obstaja samo ETF, ki sledi S&P 500, ampak cela paleta različnih. Poglejmo sistematično:
Da sploh lahko kupimo ETF, moramo najprej poiskati borznega posrednika, pri katerem bomo odprli trgovalni račun. Ponudnikov je veliko. Podrobneje smo o tem pisali v članku Sem začetnik. Katerega brokerja izbrati?
Ko izberemo svojega brokerja, je na vrsti odločitev, v kateri ETF bomo investirali.
ETF, ki so na voljo evropskim vlagateljem, morajo imeti tako imenovani KID (key information documents) – ključne informacije o naložbenih produktih. To pomeni, da so vse ključne informacije zbrane v enem dokumentu, vključno z lestvico tveganja ali oceno stroška pri 10 tisoč evrov investicije.
Slovenski vlagatelji si najpogosteje pri izbiri ETF pomagajo s spletno stranjo justetf.com. Tam obiščemo podstran ETF Screener, kjer imamo možnost razvrščati po različnih vrstah ETF:
Če že vemo, kateremu indeksu želimo slediti, lahko razvrščamo tudi po družini borznih indeksov (Index Family). Če želite slediti S&P 500, izberete S&P indeks, če želite investirati v nemška podjetja, lahko izberete indeks Dax, če želite širši in bolj globalen indeks, lahko izberete MSCI, in tako dalje.
Priporočljivo je, da izberete čim večje sklade s čim nižjimi stroški. Stroški so prikazani kot TER (total expense ratio), slovenski skladi uporabljajo kratico CSP (celotni stroški poslovanja). Ti stroški vključujejo vse stroške, od stroškov upravljanja, vstopnih, izstopnih stroškov, stroškov skrbniške banke in tako dalje. Ti stroški so že vključeni v ceno in uspešnosti sklada.
Pomembno je tudi, da preverimo, ali ETF izplačuje del dobička – dividende (distributing) ali del dobička akumulira in reinvestira (accumulating). To pomembno vpliva na naš angažma vsako leto pri oddaji davčne napovedi.
Če izberemo distribucijskega, bomo večkrat letno prejeli izplačane dividende (v ZDA nekatere družbe izplačujejo tudi do štirikrat letno dividende). Za nekatere je to prednost, saj jim izplačila zagotavljajo reden denarni tok, ki ga lahko vlagatelj porabi ali reinvestira po lastni presoji.
Če se odločimo za akumulacijski ETF se dividende samodejno reinvestirajo v sklad. Namesto denarnega nakazila vlagatelj pridobi večjo vrednost enote ETF-a. V tem primeru dividende niso obdavčene, saj se upoštevajo šele ob prodaji ETF-a kot del kapitalskega dobička. To pomeni davčno odložitev in dolgoročno večjo moč obrestnoobrestnega učinka.
Katerega torej izbrati? Za dolgoročne vlagatelje, ki ne potrebujejo rednega denarnega toka, so akumulacijski ETF-ji običajno bolj smiselna izbira, saj omogočajo davčno učinkovitejšo rast.
Vsakega investitorja seveda skrbi, kaj bo z njegovim denarjem, po tem, ko ga investira. Marsikdo je, zato v dilemi in se sprašuje, so ETF res varni. Na borzi ni garancij. Varnost pa ne pomeni odsotnost tveganj.
V Evropi večina ETF-ov deluje pod regulacijo UCITS, ki določa stroga pravila razpršitve, preglednosti in varstva vlagateljev. Dodatna zaščita je tudi z ustrezno obveščenostjo vlagateljev preko prej omenjenega KID dokumenta, ki vključuje vse informacije o skladu.
Sredstva sklada so pravno ločena na skrbniškem računu od sredstev upravljavca. To pomeni, da če bi se upravljavec znašel v finančnih težavah, to ne bi vplivalo neposredno na premoženje sklada. Vlagatelji ostanejo lastniki deležev v osnovnih vrednostnih papirjih.
Tveganja obstajajo na trgu, saj, če borzni indeks upade, upade tudi vrednost enote premoženja sklada. Ko izbiramo ETF je pomembno, da izberemo likvidne ETF, Pri manjših, nišnih ali tematskih ETF-ih se lahko zgodi, da je trgovanja manj, razmiki med nakupno in prodajno ceno pa višji.
ETF je sklad, in ta sklad upravlja neki upravljavec. Ta upravljavec lahko odloči, da zapre sklad ali ga združi z drugim skladom iz različnih razlogov: bodisi ni tržno zanimiv bodisi se je upravljavec odločil v skladu s svojo politiko, da združijo podobne sklade v en sklad.
Sredstva vlagateljev v skladu ne izginejo. V primeru, da se sklad zapre, se sredstva vlagateljem nakažejo na njihov račun. To pa za vlagatelja pomeni tudi davčni dogodek. Če pa se skladi s podobno naložbeno politiko združijo, pa vlagatelj v tem primeru dobi delež v novem ETF.
Da bi vlagatelj v ETF-u izgubil celoten vložek, bi se morala zgoditi popolna izguba vrednosti vseh naložb v skladu. To je v praksi skoraj nemogoče, sploh v primerih, ko govorimo ETF, ki sledijo širokim indeksom MSCI World, S&P 500. Posamezne delnice lahko propadejo, a indeks vedno preživi, saj se vanj vključujejo nova podjetja.
Da, posamezna podjetja lahko propadejo in so njihove delnice ničvredne. Takšne delnice ETF sam izloči in tako se ETF, ki je vezan na neki indeks, stalno obnavlja. To pomeni, da imajo vgrajen mehanizem čiščenja “gnilih jabolk”: ko podjetje izgubi vrednost, bankrotira ali preprosto ne izpolnjuje več kriterijev indeksa, ga iz njega odstranijo in nadomestijo z drugim. Danes ne vemo, kako bo sestavljena košarica indeksa S&P 500 čez pet ali 10 let, vemo pa, da bodo zagotovo v indeksu novi igralci.
Primer: če bi imel vlagatelj pred desetletjem delnico Kodaka ali Lehman Brothers bi izgubil večino vloženega kapitala. Če pa je vlagal prek ETF-a, ki sledi S&P 500, ga propad teh dveh podjetij ni prizadelo – podjetja so bila preprosto odstranjena, na njihovo mesto pa so vstopila nova, uspešnejša (npr. Apple, Tesla).
Vas zanima, kako se samozavestno podati v svet investiranja, premagati strah pred nihanji na borzi ter sestaviti portfelj, ki bo stabilen tako v dobrih kot tudi slabih časih? Želite izvedeti, kako iz množice ETF-ov izbrati tiste prave za svoje cilje?
Pridružite se nam na investicijskem bootcampu: Investiranje za začetnike. Program vas bo korak za korakom popeljal skozi osnove investiranja in vas opremil z znanjem, ki ga potrebujete za premišljene finančne odločitve.
Vsak udeleženec prejme tudi dostop do spletne delavnice Investiranje za začetnike DIY, kjer lahko svoje znanje dodatno utrdite in takoj uporabite v praksi.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
