Borza, Novice
INR: odprtih že 750 računov. Koliko Slovencev sploh ima trgovalni račun?
11.03.2026
-
Čas branja: 3 minute
Investiranje je v svojem bistvu obljuba prihodnosti. Prihodnost pa je negotova, medtem ko je zgodovina edina stvar, ki jo zares poznamo. Z vsemi vojnami, krizami, recesijami in finančnimi pretresi ostaja najboljša učiteljica, ki jo vlagatelj ima. Kako uporabimo zgodovino za boljše odločitve danes, razkriva obsežna študija, ki jo je Deutsche Bank Research Institute nedavno objavila v poročilu The Ultimate Guide to Long-Term Investing, ki pod črto ugotavlja, da so na dolgi rok najbolj nagrajeni potrpežljivi dolgoročni vlagatelji.
Ob tem poudarjamo, da to ni poveličevanje strategije “kupi in drži”. To je analiza zgodovinskih podatkov, ekonomskih ciklov in človeške psihologije. Zgodovina se pogosto ne ponavlja, ampak rima, pravi pregovor. Kaj nas lahko nauči zgodovina o investiranju?
Če pogledamo realne povprečne letne donosnosti zadnjih dveh stoletij v dolarjih, so globalne delnice pridobile za približno 4,9 odstotka letno, uravnotežen portfelj 60/40 4,2 odstotka, državne obveznice za okoli 2,6 odstotka letno, zlata 0,4 odstotka. Tisti, ki so kapital puščali v gotovini brez donosa (denar pod vzglavnikom), so v povprečju izgubljali približno dva odstotka kupne moči na leto.
Zgodovina je jasna: dolgoročno so bili vlagatelji nagrajeni za prevzemanje tveganja in dosledno reinvestiranje dividend ter kuponov. To prikazuje tudi spodnji graf, ki meri doseženo realno donosnost v zadnjih 200 letih po različnih naložbenih razredih.
Toda ta slika velja le na dolgi rok. Če merimo okna petih let, obstaja verjetnost približno ena proti štiri, da delnice ne premagajo inflacije. Šele v 25 letih se verjetnost, da delnice realno ne ohranijo vrednosti, zmanjša na približno sedem odstotkov.
Dolgoročno tveganje ni v tem, da investiraš. Dolgoročno tveganje je v tem, da ne investiraš.
Zlato nosi simboliko stabilnosti in varnosti, vendar je večino zadnjih dvesto let komaj ohranjalo realno vrednost. Povprečna realna donosnost zlata v tem obdobju znaša približno 0,4 odstotka letno, kar kaže, da zlato ni ustvarjalec bogastva, temveč hranilec kapitala.
V 21. stoletju pa se je zgodba spremenila: od leta 2000 je zlato v realnih donosnostih, ki so znašale 7,45 odstotka letno, prehitelo praktično vse druge naložbene razrede, kar je posledica monetarne ekspanzije, geopolitičnih napetosti in erozije zaupanja v fiat valute. Za primerjavo omenimo, da so ameriške delnice v tem obdobju ustvarile 5,8-odstotno donosnost, nemške 3,9 odstotno in britanske 3,3-odstotno, so ugotovili analitiki Deutche Bank.
A kljub temu se vloga zlata v portfelju ne spremeni. Zlato je zavarovanje. Ni temelj strategije. Za slovenskega vlagatelja to pomeni, da je zlato smiselno kot zaščita pred sistemskimi šoki, ne kot jedro dolgoročne naložbene konstrukcije.
Delnice dolgoročno odražajo rast gospodarstva. Če se povečujeta dohodek in proizvodnja, rastejo tudi dobički podjetij. Poročilo Deutsche Bank poudarja, da je rast nominalnega BDP dolgoročni sidrni mehanizem vseh donosov: poganja dobičke podjetij, dohodke gospodinjstev, obrestne mere, vrednosti premoženja in davčne prihodke držav.
Od leta 1900 globalni nominalni BDP raste povprečno okoli 5,7 odstotka na leto, vendar se je rast v razvitih gospodarstvih v zadnjih desetletjih izrazito upočasnila. V obdobju od 2010 do 2020 se je spustila na raven, ki smo jo nazadnje videli v 19. stoletju. Prav ta ohladitev je bila razlog za izredne monetarne ukrepe, kot je kvantitativno sproščanje. Mediana 25-letnih nominalnih donosov delnic razvitih trgov je bila do konca leta 2024 najnižja od leta 1877.
Monetarni denarni sklad (IMF) predvideva, da bo nominalna rast v razvitih državah v prihodnjih letih okoli štiri odstotke letno, torej pod zgodovinskim povprečjem. To pomeni, da bodo tudi prihodnji dolgoročni donosi verjetno nižji, kot smo bili vajeni v obdobju po drugi svetovni vojni.
Zgodovina kaže, da so delnice lahko v inflacijskem okolju presenetljivo odporne, če imajo podjetja cenovno moč, torej možnost dvigovanja cen in ohranjanja marž. Nominalni donosi delnic rastejo s stopnjo inflacije, kar pomeni, da delnice pogosto delujejo kot zaščita pred razvrednotenjem valute, še zlasti v primerjavi z gotovino. Realni donosi delnic se sicer z rastjo inflacije zmanjšujejo, a še vedno praviloma ohranjajo kupno moč, in sicer bolje kot gotovina ali obveznice.
Nasprotno obveznice izplačujejo fiksne obresti, zato jih inflacija neposredno erodira. Ko so nominalne obrestne mere nizke, je verjetnost negativnega realnega donosa obveznic visoka tudi na zelo dolgih časovnih oknih. Zgodovina kaže, da so 25-letne realne donosnosti obveznic pogosto okoli nič, ko nominalne obrestne mere startajo pod 4 odstotke. Verjetnost, da obveznice ne premagajo inflacije, je približno 25-odstotna v obdobjih 5, 10 in 25 let.
V Sloveniji je še vedno razširjeno prepričanje, da so obveznice najvarnejša izbira, vendar zgodovina tega ne potrjuje. Obveznice so varne le, ko so realne obrestne mere pozitivne. Danes niso.
Izhodiščna cena je najmočnejši napovednik prihodnjih donosov. Ko za vsak evro dobička plačamo premijo (visko P/E ali CAPE razmerje), kupujemo nižje prihodnje donose. Trgi z nizkimi razmerjem med ceno in dobički na delnico so v zadnjih sedemdesetih letih ustvarili 20,2-odstotno letno donosnost, kar je skoraj dvakrat več kot trgi z visokimi vrednotenji, ki so ustvarili 11,4-odstotno donosnost. Enako velja za dividendno donosnost: visokodividendni portfelj je v 200 letih (od 1819) prinesel 12,8 odstotka, nizkodividendni pa 9,3 odstotka, navaja poročilo.
Spodnji graf prikazuje, kako so bili dolgoročni donosi delnic bistveno višji, ko je vlagatelj kupoval ceneje, kar prikazujejo omenjeni kazalniki (P/E, CAPE, dividendni donos).
ZDA so izjema, a zgodovina kaže, da tudi tam visoka vrednotenja vplivajo na daljša obdobja donosov. Trenutna vrednotenja delnic v ZDA, merjena z razmerjem CAPE, so med najvišjimi v zgodovini. CAPE meri, koliko plačamo za povprečne dobičke podjetij zadnjih desetih let, prilagojene za inflacijo. Ne napoveduje kratkoročnih gibanj, ampak dolgoročne trende donosnosti.
Višje kot je CAPE, dražji je trg in nižji so pričakovani prihodnji donosi. Višje kot je CAPE, več je možnosti razočaranja.
Danes so ta razmerja v ZDA višja le še v primerjavi s časom tik pred pikakom balonom leta 2000. Takrat so vlagatelji v naslednjih desetih letih v povprečju dosegli negativne realne donose. To ne pomeni, da se bo zgodovina ponovila, pomeni pa, da je pri tako visokih vrednotenjih statistično večja verjetnost nižjih prihodnjih donosov.
Največja zgodba naslednjih desetletij je demografija. Do leta 2050 bo 32 od 56 analiziranih gospodarstev verjetno izgubilo delovno aktivno prebivalstvo.
Manjša delovna sila pomeni nižjo rast BDP in nižje realne donose. Edina spremenljivka, ki bi to lahko ublažila, je porast produktivnosti, ki bi ga lahko povzročil razvoj umetne inteligence. A to je možnost, ne zagotovilo.
Prihodnji donosi bodo bolj zmerni, nihajnost večja in razlike med regijami izrazitejše. Vlagatelji bodo morali razmišljati bolj strateško: manj lokalne pristranskosti, več globalne razpršitve, več poudarka na kakovosti podjetij.
Najpomembnejše pa ostaja nespremenjeno: obrestnoobrestni učinek deluje samo, če vlagatelj na trgu vztraja.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
(e-pismo) Čakati na popravek tako kot Buffett - Money-How says:
[…] ki vztrajajo dovolj dolgo in prenesejo nihanja, paniko, dvome in hrup. To je pokazala raziskava Deutsche Bank, katere glavni zaključek je, da so najbolj nagrajeni potrpežljivi dolgoročni […]