Lekcije dveh stoletij: zakaj dolgoročni vlagatelji zmagujejo
“Mami, to ni normalno, da delnica Nvidie zraste za skoraj 10 odstotkov v dnevu ali dveh,” mi je nedavno rekel 18-letni sin Mark, ki se ni mogel načuditi, kako se mu redi portfelj naložb. Poleg skladov, ki kotirajo na borzi in sledijo delniškima indeksoma S&P 500 ter Nasdaqu, si je portfelj začinil tudi z nekaterimi delnicami, med njimi so tudi visokokategorniki iz sveta tehnologije, ki trenutno določajo ritem na Wall Streetu. Medtem ko Mark na eni strani gleda, kako mu raste vrednost portfelja, pa na drugi potrebuje tudi denar za žure. “Morda bi pa lahko realiziral del dobička, ki si ga ustvaril,”ga podrezam in še dodam: “Od realiziranih dobičkov še nihče ni obubožal.” “Ne, ne bom prodal, v tej zgodbi sem dolgoročno,” mi je odvrnil.
Mark je kot samostojni investitor vstopil na borzni parket pred 11 meseci, ko je dopolnil 18 let. Vzgajala sem ga v duhu, da na borzo ne investiramo za mesec ali dva, temveč dolgoročno, 10, 20, 30, 60 let. Glede na to, da je toliko dražljajev od zunaj, marsikdo klecne in pozabi na naložbeno strategijo, ki si jo je zastavil. Marsikdo celo misli, da bo premagal trg. Da bo našel idealni trenutek za vstop in izstop. Samozavest vlagateljev raste sorazmerno z rastjo portfeljev, seveda, velja tudi obratno.
In medtem ko se Mark uči potrpežljivosti skozi rast, pa legendarni investitor in dedek dolgoročnega investiranja Warren Buffett potrpežljivo kopiči denar in čaka na priložnosti.
Zgodovina zadnjih dvesto let je jasna: ne zmagajo tisti, ki izberejo popoln trenutek, ampak dolgoročni vlagatelji, ki vztrajajo dovolj dolgo in prenesejo nihanja, paniko, dvome in hrup. To je pokazala raziskava Deutsche Bank, katere glavni zaključek je, da so najbolj nagrajeni potrpežljivi dolgoročni vlagatelji.
Ob tem poudarjamo, da to ni poveličevanje strategije “kupi in drži”, sploh ko se ljudje oklepajo ene delnice. To je analiza zgodovinskih podatkov, ekonomskih ciklov in človeške psihologije. Zgodovina se pogosto ne ponavlja, ampak rima, pravi pregovor. Kaj nas lahko nauči 200-letna zgodovina o investiranju?Letna realna donosnost delnic je v tem obdobju bila 4,9-odstotna, obveznic 2,6-odstotna, zlata 0,4-odstotna. Največ so izgubili tisti, ki so imeli denar na bančnem računu ali pod vzglavnikom, in sicer dva odstotka letno.
Glavni zaključek: dolgoročno tveganje ni v tem, da investiraš. Dolgoročno tveganje je v tem, da ne investiraš.
Pomembno je lekcije zgodovine tudi aktualizirati. Prihodnje donosnosti bodo bolj zmerne, nihajnost večja in razlike med regijami izrazitejše. Vlagatelji bodo morali razmišljati bolj strateško, in sicer manj lokalne pristranskosti, več globalne razpršitve, več poudarka na kakovosti podjetij, pravijo analitiki.Najpomembnejše pa ostaja nespremenjeno: obrestnoobrestni učinek ali nalaganje donosov deluje samo, če vlagatelj na trgu vztraja in ga ne prekine.
Prejšnji teden je ameriška centralna banka Fed znižala referenčno obrestno mero, kar pomeni, da se je denar pocenil, in to v času, ko na borzi padajo rekordi praktično vsak dan. Rezi v takšnem okolju so bolj redkost. Zgodili so se samo štirikrat, in če dodamo zadnji rez, petkrat, v zadnjih 50 letih, je ugotovil JP Morgan.
“Decembrski rez ni zagotovljen, daleč od tega,” je na konferenci povedal prvi mož Feda Jerome Powell. Toda, veselica se nadaljuje.
Zakaj takšna odločitev, ko je količina denarja v obtoku rekordna, in sicer 22 tisoč milijard dolarjev? Odločitev Feda, da zniža obresti za 25 bazičnih točk, je mogoče brati kot nekakšno zavarovanje pred tveganjem, da bi se ohlajanje trga dela in realokacija kapitala v gospodarstvu izkazala za preveč bolečo, nam je v podcastu Money-How pojasnil centralni bankir Egon Zakrajšek, ki dela na Banki zveznih rezerv v Bostonu. ”Trenutno ne dobivamo ključnih podatkov o trgu dela in inflaciji – letimo skozi meglo z minimalnimi instrumenti. Če se zaprtje ameriške vlade zavleče, se povečajo tudi realna tveganja – od odpuščanj v javnem sektorju do vpliva na potrošnjo – kar denarno politiko še zaplete,” pojasnjuje.
Ali smo v zadnji fazi napihovanja balona? Kdaj bo počilo? “Ključno vprašanje je, kaj bi lahko sprožilo obrat. Klasičen mehanizem je padec potrošnje in zaposlovanja, kar zniža investicije, sproži dodatna odpuščanja in poglobi padec. Druga pot je razkritje prevar in računovodskih malverzacij – spomnimo se Enrona, WorldComa – kar sproži beg v gotovino. Nekaj podobnih znakov vidimo tudi danes. Scenarijev je več, verjetnosti pa niso zanemarljive,” pojasni Zakrajšek, ki še spomni na izjavo šefa JP Morgan, ki je ob težavah regionalnih bank povedal, ko vidiš enega ščurka, ponavadi to pomeni, da so v ozadju še drugi.
Cenejši denar, solidna gospodarska rast, posledice carin niso dramatične, umetna inteligenca poganja tako tečajnice kot investicije, sproža vprašanje: se lahko pravljica nadaljuje? Vsaka pravljica ima poglavja, trenutno poglavje kaže, da se lahko pravljica nadaljuje še dve do tri leta, a sam epilog bo zelo odvisen od ameriškega trga dela. Če se ta zlomi, se lahko pravljica za marsikaterega vlagatelja sprevrže v nočno moro.
Mark ni edini, ki gleda v portfelj, in si misli: “Zakaj bi zdaj prodal, ko pa vse raste?” Takšen trenutek je psihološko zelo močan. Samozavest raste, logika se umakne evforiji.
Toda vse velike tržne zgodbe imajo skupni imenovalec: nihanje. Ne linijski vzpon, ampak cikel. Mehurček in izpust. Težava ni v tem, da ljudje ne razumejo dolgoročnosti. Težava je v tem, da nanjo pozabijo ravno takrat, ko bi jo najbolj potrebovali. Egon Zakrajšek v podkastu pove: “Finančne krize so predvidljive. Ne moremo točno oceniti, kdaj bi se lahko zgodile, ampak vemo z večjo verjetnostjo, da se lahko zgodi v roku dveh do treh let.”
Investiranje ni lovljenje dna ali vrha, temveč obvladovanje tveganj z namenom doseganja ciljne donosnosti oziroma finančnih ciljev.
Kaj bi torej svetovala Marku? Za osemnajstletnika, ki ima pred seboj še 50 let aktivne investicijske poti, je odločitev jasna – drži in kupuj ob popravkih.
Za tiste, ki se približujete naložbenemu cilju, pa bi rekla, da je čas, da počasi začnete unovčevati dobičke. Vem težko je, ko rekordi padajo. Ti se lahko nizajo še dve leti, a kot večkrat izpostavljeno, na borzi ni garancij. Tveganj in negotovosti v trenutnem okolju je preveč, da bi čakali na padce na borzi. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.
Konec koncev, kaj pa počne Warren Buffett, ki ima rekordno količino denarja in pri svojih 95 letih potrpežljivo čaka na priložnosti. “Trenutno ni veliko dobrih nakupnih priložnosti,” pravi Buffett.
Medtem ko množica rine na borzo, pa Buffett in njegov Berkshire Hathaway sedi na približno 381,6 milijarde dolarjev denarja in denarnih ustreznikov. “Trenutno ni veliko dobrih nakupnih priložnosti,” pravi Buffett.
Berkshire ima večino te gotovine, parkirane v kratkoročnih ameriških državnih obveznicah, kjer dobiva od 4 do 5 odstotkov brez posebnega tveganja. To je njegov tako imenovani “parkirni pas”. Ni spektakularno, ni seksi. Je pa varno in daje čas.
Buffett ne kupuje delnice, kupuje podjetja, vedno znova ponavlja. Zato, zdaj čaka trenutek, ko se bodo dobra podjetja prodajala po ugodnih cenah.
Warren Buffett je večkrat dejal, da je Buffettov indikator, ki prikazuje razmerje med skupno tržno vrednostjo vseh javno kotirajočih delnic v državi in bruto domačim proizvodom (BDP) te države, eden najboljših kazalnikov, ki pokaže, ali je trg kot celota precenjen ali podcenjen.
Danes je Buffettov kazalnik pri rekordnih 217 odstotkih, kar pomeni, da je tržna vrednost delnic več kot dvakrat večja od “velikosti” letne proizvodnje realnega gospodarstva.
To pomeni, da je v tečaje delnic, vračunano veliko optimizma in da morajo podjetja v prihodnosti dostaviti izjemne rezultate, da bodo te cene upravičile.
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
