Ali politikom ustreza finančno nepismeno prebivalstvo? Profesorica s Stanforda odgovarja.

Finančna nepismenost posameznikom otežuje sprejemanje dobrih odločitev o denarju, državam pa prinaša višje stroške, večjo ranljivost gospodinjstev in manjšo gospodarsko stabilnost, pravi profesorice s Stanforda Annamarie Lusardi. Dodaja še, da finančna pismenost ni le osebna veščina, temveč javni interes.

V pogovoru za Money-How ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za finančno pismenost pojasnjuje, zakaj bi morale biti osebne finance obvezen del šolskega sistema, zakaj družbena omrežja niso nadomestilo za finančno izobraževanje, kako sama investira in zakaj meni, da je naložba v znanje še vedno najbolj donosna naložba.

Pogosto pravite, da je finančna pismenost življenjska veščina, ne le ekonomska, a mnogo mladih konča šolanje brez razumevanja davkov, posojil, inflacije ali investiranja. Zakaj toliko izobraževalnih sistemov to še vedno obravnava kot izbirno in ne kot nujno vsebino?

Annamaria Lusardi: Da, na žalost to opažamo po vsem svetu. Šole finančne pismenosti, osebnih financ še niso vključile v svoj kurikul. To pa je danes nujno. V šolo jo moramo vključiti, ker je enako bistvena kot branje in pisanje. Šole bi danes morale biti laboratoriji, ki ljudem omogočajo razumeti svet okoli sebe. To je izjemno pomembno. Mladi bodo danes sprejeli ogromno finančnih odločitev in pomembno je zanje in za družbo, da imajo veščine in znanje, da te odločitve sprejmejo dobro in na način, ki vodi k dobrim izidom.

Toda uvedba osebnih financ kot obveznega predmeta v šolah in doseganje dejanskih rezultatov sta pogosto dve različni stvari. Koliko ameriških zveznih držav zdaj zahteva izobraževanje o osebnih financah v srednji šoli?

Annamaria Lusardi: Zdaj imamo že 30 zveznih držav, ki so finančno izobraževanje v šoli določile kot obvezno. To je velika sprememba, saj so mnoge od teh držav to zahtevo uvedle šele pred kratkim. Gre za novejše stanje, ker se mnogi končno zavedajo — tudi mnogi starši in mnogi oblikovalci politik — da je ta vsebina pomembna. Torej vidimo močan trend v smeri uvajanja vsebin iz osebnih financ v šole. Rekla bi, da v ZDA, pa tudi po svetu.

Slišala sem, da morajo v nekaterih ameriških zveznih državah dijaki pred zaključkom šolanja opraviti test finančne pismenosti. Je to res?

Annamaria Lusardi: Da. V nekaterih državah je zahteva najprej ta, da imajo samostojen predmet, kar pomeni tudi, da mora biti ob koncu izpit in da ga morate opraviti, da izpolnite to zahtevo. To pogosto pomeni, da je nekaj obvezno — da gre za reden predmet z izpiti ob koncu in da bodo dijaki v nekaterih primerih morali opraviti tudi test. Nekatere države so zahtevale zgolj to, da ljudje opravijo test, morda brez samega predmeta. Vendar mislim, da je samostojen predmet verjetno najbolj idealna rešitev, in prav to bi bilo po mojem mnenju najbolje imeti v šoli.

Je to finančno izobraževanje neodvisno? Kdo uči otroke o finančnih vsebinah?

Annamaria Lusardi: V šoli bi to moral biti učitelj, in sicer usposobljen učitelj, kajti to je nova tema. Ni tako, da bi učitelji znali to poučevati — verjetno tudi sami niso imeli takšne izobrazbe. Ko torej to uvedeš v šolo, moraš usposobiti tudi učitelja. To se na primer trenutno dogaja v Kaliforniji. Kalifornija je bila 26 zvezna država v ZDA, ki je sprejela obvezno zahtevo po finančni pismenosti v šoli. Uvedli so prehodno obdobje, v katerem država pripravlja kurikul, ki ga lahko prevzame vsaka šola, hkrati pa usposabljajo učitelje. Pri tem sodeluje tudi Stanford, in letos poleti, julija, moj center tukaj na Stanfordu organizira enotedensko usposabljanje za učitelje.

Je to sprožila politika, ekonomisti, centralne banke ali naraščajoče finančne težave gospodinjstev? Kaj se je spremenilo, da je prišlo do zavedanja, da je upravljanje denarja pomembna vsebina, ki bi jo morali poučevati že v šolah?

Annamaria Lusardi: To je odlično vprašanje. To imamo zdaj v šoli, ker se svet spreminja in ker zahteva nove veščine. Oblikovalcem politik je postalo zelo jasno, da je pomembno ljudi usposobiti, kajti preventiva je boljša od zdravljenja. Skozi čas so prav krize, ki smo jim bili priča, dale zelo močan pospešek za finančno izobraževanje. Med hipotekarno krizo drugorazrednih posojil v ZDA smo na primer videli, da ljudje niso sprejemali dobrih odločitev oziroma niso dobili najboljšega hipotekarnega posojila za svojo hišo, kar je imelo posledice na agregatni ravni. Ob pandemiji smo videli, da ljudje niso imeli prihrankov in niso imeli sredstev, da bi se soočili z majhnim šokom, kaj šele z velikim. V ZDA še posebej dijaki in študenti najemajo posojila za študij in zdaj vidimo težave tudi pri teh posojilih. Mnogi jih niso sposobni odplačati.

Vse bolj torej oblikovalci politik, pa tudi starši in mladi vidijo, da je to znanje, ki ga potrebujejo. Finančne pismenosti ne poučujemo le v srednji šoli — na Stanfordu poučujemo osebne finance tudi na univerzi. Gre za izbirni predmet in je tretji najbolj priljubljen predmet na Stanfordu. Povpraševanje prihaja z vseh strani. In z veseljem povem, da ga zahtevajo tudi mladi. Ta predmet hočejo. Zahtevajo, da jih opremimo z veščinami, ki jih danes potrebujejo za spopadanje s spreminjajočim se svetom.

Torej mora obstajati tudi politična volja. Mislite, da so politiki na splošno finančno pismeni?

Annamaria Lusardi: To je odlično in težko vprašanje, naj pa odgovorim na prvi del. Ali potrebujemo politično voljo? Da, kajti da nekaj postane obvezno, potrebujete zakon, ki finančno izobraževanje določi kot obvezno. Običajno mora tak zakon izdati minister za šolstvo in izpeljati to spremembo. V ZDA se izobraževalna politika odloča na ravni zveznih držav, zato so v našem primeru v Kaliforniji to spremembo morali izpeljati guverner in politiki zvezne države.

Zdaj pa k vašemu drugemu vprašanju — ali so oblikovalci politik finančno pismeni? Tega testa nisem izvedla, zato ne vem. Nimam podatkov, ki bi pokazali, ali so ali niso. Mislim pa, da vse bolj priznavajo, da je strošek finančne nepismenosti zelo visok. Vsaj temu dejstvu so bili priča in mislim, da so zdaj precej bolj naklonjeni temu, da bi ta problem naslovili. Ko pogledam države in to, kar počnejo — koliko je narasel javni dolg, koliko je naraslo trošenje — mislim, da nekatere od teh politik morda niso zelo modre, a to je morda onkraj finančne pismenosti.

Pred nekaj leti sem poskušala ugotoviti, ali so naši politiki finančno pismeni, pa na moje vprašanje niso odgovorili. Še eno vprašanje o športnikih. Ne vem, ali poznate Luko Dončića, enega najboljših košarkarjev na svetu in eno največjih zvezd lige NBA. Prihaja iz Slovenije in nekateri uspešni slovenski košarkarji so mi povedali, da morajo mnogi igralci v profesionalnih ligah pred prejemom prve velike pogodbe ali milijonskega čeka opraviti neko obliko usposabljanja iz finančne pismenosti. Je to res?

Annamaria Lusardi: Upam, da je res in da gre za zahtevo. Verjetno je to novejša zahteva. Sama sem pravzaprav preučevala profesionalne nogometaše, ne košarkarje, a mislim, da so dokazi zelo podobni: ti ljudje dobijo večmilijonske pogodbe zelo zgodaj. Na žalost vidimo, da gredo v stečaj takoj, ko nehajo igrati. Obstajajo dokazi, in športniki so tipičen primer, da ljudje niso dobri pri upravljanju tako velikih zneskov denarja. Prvič, upravljanje tega denarja je zelo zapleteno, in ker vsi vedo, da ste tako bogati, se pojavljajo posamezniki, ki skušajo dobiti del vašega denarja. Gre torej za težaven položaj.

Zelo vesela sem, da smo tu v ZDA opravili delo in si prizadevali za finančno izobraževanje teh športnikov. Morda se sprašujete, zakaj nam je za to toliko mar. Mar nam je zaradi tega, kar ste rekli — športniki so zgled. Oni so naši junaki, naša referenca, in dejstvo, da se srečujejo s temi težavami, najprej kaže, da so glede denarja enaki kot mi. In drugič, da gre za težavo, ki jo lahko naslovimo prav s finančnim izobraževanjem.

Zato pravzaprav mislim, da je to še en razlog, da bi to morali imeti v šolah, saj to izobraževanje potrebujemo čim prej. Če to izobrazbo daš mladim tik preden podpišejo pogodbo, je skoraj prepozno — nimajo časa, nimajo osredotočenosti. Če ga zagotoviš prej, ko so še v šoli, je to lahko boljša podlaga, na kateri lahko gradijo, ko dobijo zelo veliko pogodbo.

In odkrito, moje priporočilo je, da nihče ni sposoben dobro upravljati tako velikega zneska denarja. Potrebujete strokovno pomoč. Vedno me preseneti, da imajo ljudje trenerje, imajo zdravnike okoli sebe, zato moramo razmisliti tudi o vrsti strokovnega svetovanja, ki je nepristransko, in posebej prilagojeno tem zelo mladim ljudem.

Ko že govorite o vplivu — mnogi mladi se danes o investiranju učijo predvsem prek TikToka, YouTuba in Instagrama, ne pa prek šol ali tradicionalnih institucij. Družbena omrežja so ustvarila okolje, v katerem ljudje verjamejo, da razumejo investiranje, potem ko so si ogledali peščico kratkih videov. Kakšno vlogo bi po vašem mnenju morali imeti finančni vplivneži v finančnem izobraževanju?

Annamaria Lusardi: To je eno tistih vprašanj, na katera še vedno ne poznam najboljšega odgovora. Razlog je v tem, da se moramo zavedati in spoštovati, kaj mladi hočejo. Mladi zdaj mislijo, da lahko na ta način dobijo dobre informacije. Sama sem zelo skeptična do kakovosti finančnega izobraževanja, ki ga ponujajo družbena omrežja. Razlog je v tem, da gre za zahtevne pojme, zahtevne ideje — prav zato jih poučujemo na univerzi. To ni tako preprosta tema, da bi jo najstnik ali mlad človek lahko prevzel in razložil vsem, in tvegamo, da bodo posredovane napačne informacije.

Hkrati pa so TikTokerji razumeli, da ljudje iščejo preproste, poenostavljene informacije. Iščejo jezik, ki ga razumejo. Želijo se učiti na zabaven način. Nočejo se nujno učiti na dolgočasen način, ob gledanju dolgega predavanja ali branju debelega učbenika. To moramo spoštovati in sprašujem se, kako bi lahko zadostili temu povpraševanju. Vem, da je povpraševanje ogromno — toliko ljudi išče te informacije. Vendar želim opozoriti tudi, da so te informacije lahko tako popačene, tako poenostavljene, da so na koncu lahko celo napačne. Torej opozorilo o tem, in tudi opozorilo nam samim, da moramo začeti govoriti jezik, ki ga mladi želijo slišati.

Toda vse se spreminja tako hitro. Danes lahko z enim samim klikom na telefonu kupite delnico, kriptovaluto ali opcijo. Investiranje je lažje kot kdaj koli prej, ali se je hkrati izboljšala tudi kakovost finančnega odločanja?

Annamaria Lusardi: Odgovor je ne, in prav zato potrebujemo finančno izobraževanje. Popolnoma prav imate glede tega, kaj se je zgodilo s tehnologijo in z upadanjem stroškov. Nekoč je bil na primer strošek nakupa posameznih delnic visok. Zdaj imamo dostop — v ZDA lahko z enim dolarjem kupite vzajemni sklad. Za investiranje na trgu torej ne potrebujete velikega zneska denarja. Dostop imamo tudi do finančnih instrumentov, kot so kriptovalute, ki so bolj tvegani od drugih finančnih instrumentov.

Prav imate, da imamo dostop do investiranja in da so stroški res padali, vendar gre za kompleksne instrumente in razumeti jih moramo, da bi lahko sprejemali dobre odločitve, kajti investiranje v nekaj, česar ne razumemo, ima lahko slabe posledice. Te spremembe moramo dopolniti. To zmožnost vseh nas, še posebej mladih, da dostopamo do finančnega trga, moramo dopolniti z znanjem in izobrazbo, ki ju potrebujejo, da bodo lahko sprejeli najboljše odločitve o svojih naložbah.

Slovenci imajo trenutno okoli trideset milijard evrov bančnih vlog, večino tega z malo ali nič obrestmi. To je ogromna vsota za državo z dvema milijonoma prebivalcev. Kot verjetno veste, je inflacija ta kapital tiho načela, a vedenje se kljub temu ni bistveno spremenilo. Kaj vam to pove o zaupanju, dojemanju tveganja in finančni kulturi ali morda finančni pismenosti Slovencev?

Annamaria Lusardi: Iz tega enega dejstva je težko sklepati, naj pa vam povem, da je to pravzaprav slika v večini evropskih držav. Prav zato je na primer Evropska komisija zdaj ukrepala, da bi ljudje investirali denar, ki leži na bančnih računih. To pove, da ljudje ne znajo investirati in ne vedo, kaj naj z denarjem storijo. Pogosto denar ostaja ne le na varčevalnem, ampak na transakcijskem računu in prinaša zelo malo obresti, kar je v škodo posameznika, pa tudi gospodarstva, ker ta denar morda ni najbolje uporabljen.

A spet: preden ljudem rečeš, naj investirajo, jim moraš dati tudi veščine in znanje, da bodo vedeli, kaj naj s svojo naložbo storijo. Prav tako nočemo tvegati, da bi ljudje izgubili denar v napačni naložbi. To je torej težaven problem in menim, da gre rešitev v smer, ki jo je nakazala Evropska komisija: poskrbeti, da ljudje razumejo, da bi ta denar morali uporabiti, hkrati pa spodbujati dobro rabo in vsekakor finančno izobraževanje.

Zanimivo se mi zdi, ker se Slovenci po podatkih Eurobarometra po finančni pismenosti uvrščajo razmeroma visoko, nekje na peto mesto v Evropi. Menite, da lahko obstaja razlika med teoretičnim finančnim znanjem in dejanskim finančnim vedenjem? Ker je vrzel pri nas ogromna.

Annamaria Lusardi: To vprašanje mi postavlja veliko ljudi in mislim, da gre tu za nesporazum. Ljudje pravijo: no, znanje imaš, a se ne prevede v dobro vedenje. To ni moja izkušnja in tega ne vidimo niti pri naših študentih. Mislim, da je znanje predpogoj za dobre finančne odločitve.

Priznati pa moramo, da so za dobre finančne odločitve potrebne tudi druge stvari. Če na primer dam finančno pismenost nekomu, ki nima nobenih prihrankov, seveda ne bo investiral. Imeti moraš prihranke ali biti v določenem položaju. V nekaterih primerih so ljudje omejeni, ker imajo v tistem trenutku druge obveznosti. Ljudje sprašujejo: zakaj ne investiraš na borzi? Toda ljudje se morda želijo odločiti drugače. Morda varčujejo za nakup hiše, morda varčujejo za avto.

Upoštevati je torej treba, da v finančno odločanje vstopa mnogo dejavnikov — preference, potrebe, finančni položaj, dohodek danes in v prihodnosti. Zato je znanje le ena od sestavin finančnega vedenja, a mislim, da zelo močna. Če torej hočemo dobre finančne odločitve, je vlaganje v finančno izobraževanje dobra naložba.

Zanimivo pa je tudi, da se Slovenci presenetljivo visoko uvrščamo po uporabi kriptovalut. Po nekaterih ocenah ima kriptosredstva okoli 15 odstotkov prebivalstva. Imamo torej dva ekstrema: ogromno denarja na bančnih vlogah in na drugi strani izjemno nestanovitna kriptosredstva.

Annamaria Lusardi: Spet, po mojem mnenju je to dokaz, da ljudje investiranja ne razumejo dobro. Prvič, investiranje je eden najtežjih stvari. Ljudje verjetno niso dobro poučeni o investiranju in zato vidimo takšno vedenje. Toda takšno vedenje je pogosto prisotno tudi v drugih državah. Bodisi jim denar leži na bančnem računu bodisi prevzemajo preveliko tveganje. Morda gre za dokaz, da nimamo dobrega občutka in dobrega razumevanja, kaj investiranje je in kako bi morali svoj denar vlagati za prihodnost.

Slovenija prihaja iz socialističnega sistema, kjer kapitalskih trgov in kulture investiranja tako rekoč ni bilo. Mislite, da je tudi to pomembno?

Annamaria Lusardi: Mislim, da je pomembno. Videli smo, da te kulturne izkušnje ali izkušnje iz preteklosti štejejo. V ZDA so na primer ljudje, ki so preživeli veliko depresijo, postali precej bolj varčni in precej bolj nagnjeni k temu, da imajo veliko prihrankov. Vidimo, da imajo države, ki so doživele hiperinflacijo, drugačno finančno vedenje, ker so doživele to izkušnjo.

Verjamem torej, da lahko to pomanjkanje izkušnje — da ni bilo finančnega trga, da se ni živelo v prostem trgu — prav tako oblikuje vedenje. In po mojem mnenju je to lahko še toliko večja motivacija, da si dejansko pridobimo finančno znanje. Kje se ljudje učijo? Učijo se od staršev. In kje so se naučili starši? Od starih staršev. V tem primeru pa te izkušnje ni bilo. Odkrito povedano, enako velja zdaj za večino drugih držav, ker se svet spreminja tako hitro, da se je od staršev pravzaprav težko učiti. Starši niso imeli takšne pokojnine, kot jo imamo danes, niso morali na enak način varčevati za pokojnino, niso se ukvarjali s kriptovalutami in tako naprej. Učenje od staršev je zdaj torej zelo omejeno.

In koliko časa potrebuje družba, da zgradi pristno kulturo investiranja? Imate na tem področju kakšne izkušnje?

Annamaria Lusardi: To je odlično vprašanje in mislim, da traja kar nekaj časa. Zato vedno pravim, da so za spodbujanje finančnega izobraževanja potrebni vodje z vizijo, kajti vsako izobraževanje, ne le finančno, potrebuje čas, da se razvije. Izjemno pomembno je začeti v šoli, ker to potrebujemo čim prej — z vsakim letom, ko čakamo, zamudimo eno generacijo, ki bi lahko imela dostop do te izobrazbe.

To pa očitno ne more biti edino, kar naredimo, kajti če to prepustiš temu, da se ljudje učijo sami, lahko traja zelo dolgo. Prav zato mislim, da je zelo pomembno, da tako rekoč ustvarimo kampanjo ali dejansko spremembo v družbi, tako da ta tema postane povsem običajna, tema, o kateri govorimo, in to redno. Letos je bila na primer med globalnim tednom denarja — to je teden, posvečen mladim — tema “pogovarjajmo se o denarju”. Začeti moramo to kulturno spremembo, v kateri bomo vsi denar vključili v pogovore, in v kateri bomo zgradili to kulturo investiranja.

Podobno je kot z zdravjem. Želimo biti zdravi. In danes ni dovolj le to, da greš k zdravniku — imeti moraš dobre navade. Moraš biti aktiven, zdravo moraš jesti, spati določeno število ur. Mislim, da je enako z našim finančnim zdravjem. Biti moramo finančno zdravi in skrbeti zase.

Dejstvo, da živimo dlje, bo popolnoma spremenilo naša življenja, kar pomeni, da moramo nesorazmerno bolj skrbeti zase. Poskrbeti moramo za svojo finančno varnost za zelo dolgo življenje. Tudi zato po mojem mnenju moramo investirati. Svoje premoženje moramo povečati, da bomo lahko imeli stabilno in varno dolgo življenje. V ZDA je zdaj prisotna težnja h grajenju premoženja že ob rojstvu — da se ob otrokovem rojstvu opravi manjša naložba. Tako moramo razmišljati o investiranju: začeti moramo čim prej. In tudi zaradi visoke inflacije. V preteklosti smo inflacijo znali ukrotiti in dolgo časa, zlasti v ZDA, nismo imeli visoke inflacije. Zdaj, ko se je inflacija vrnila, moramo znova zaščititi kupno moč svojega denarja.

Vsi vemo, da je zdravje zelo pomembno. Kljub temu ljudje nenehno iščejo izgovore, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati z denarjem. Za mnoge je upravljanje denarja stresno, zastrašujoče ali celo čustveno neprijetno. Kako to preseči?

Annamaria Lusardi: To moramo priznati. To je tema, ki je lahko neprijetna. Tema, ki lahko spomni na travmo ali na napetost oziroma povzroči tesnobo. Pravzaprav obstaja veliko psiholoških raziskav, ki trdijo, da že sama misel na denar povzroča tesnobo.

Toda tudi zato potrebujemo kulturno spremembo. Enako kot lahko čutiš, da se nočeš ukvarjati s svojim zdravjem — to bo imelo posledice, in prav to je problem. To niso stvari, ki se jim danes lahko izognemo. Zato je izjemno pomembno najti načine, kako to napetost sprostiti, kako iz tega narediti temo pogovora in odstraniti tabu. Po mojem mnenju bo prisotnost v šoli pri tem res pomagala, kajti tema bo postala nekaj, kar je mogoče obravnavati strogo in znanstveno, tako da se je ne bomo učili na druge načine.

Vedno pravim, da je učenje iz izkušenj zelo drago in potencialno boleče. Zakaj bi se morali učiti iz napak? Obstaja boljša pot. In spet, to je razlog, da s tem izobraževanjem začnemo v šoli, da lahko to napetost morda ublažimo.

Toda mnogi mladi so videli zgodbe ljudi, ki so zelo hitro obogateli s kriptovalutami ali naložbami in podjetji, povezanimi z umetno inteligenco. Vas skrbi, da to ustvarja nerealna pričakovanja o denarju in investiranju?

Annamaria Lusardi: Da. V financah je toliko mitov. Veliko časa v svojem predmetu in tudi v svoji knjigi posvetim govorjenju o vseh napačnih predstavah, ki jih imamo o denarju. Ena je ta, da ljudje lahko zelo hitro obogatijo. To preprosto ni res. Vidimo le nekaj primerov. Na splošno je pot do kopičenja premoženja počasna. Iti moraš počasi, začeti počasi in premoženje graditi vztrajno.

Obstaja tudi veliko mitov o vseh trikih, ki naj bi jih bilo treba z denarjem uporabiti. Na primer, da je investiranje igra na srečo. Investiranje ni igra na srečo in ni igra — in če misliš, da je, boš tudi poraženec te igre.

Zame je to nadaljnji dokaz, da nimamo dobre predstave o denarju in da običajna modrost in zdrava pamet nista dovolj. Tudi to, kar gledamo, nam morda ne daje pravih idej, kajti novice vedno poudarjajo negativno — veliko slišimo o ljudeh, ki gredo v stečaj — ali pa nekaj primerov najbogatejših. To pa ni način, na katerega se lahko naučimo upravljati svoj denar.

Kje vidite finančno izobraževanje čez 20 let? In kako bo umetna inteligenca vplivala na finančno izobraževanje in finančno pismenost?

Annamaria Lusardi: Težko je napovedati, sploh za dvajset let vnaprej, a prepričana sem, da bo finančna pismenost postala običajna tema, ki jo bomo imeli v šoli, enako kot imamo zdaj v šoli tuje jezike ali kot so računalniki v vsaki šoli. Finančna pismenost bo postala del tega, kar običajno počnemo. Upravljanje denarja je tisto, kar bomo v družbi običajno počeli.

Eden od razlogov je tudi demografska sprememba. Ker imamo manj mladih, ker moramo spremeniti pokojninske sisteme in ker živimo dlje, bodo vse te spremembe naredile te odločitve naravne. Pričakujem torej, da bo to postala tema, ki jo bomo poučevali v šoli, in da jo bomo videli po vsem svetu, kajti v tem smislu so spremembe povsod enake.

Dejstvo, da z umetno inteligenco postaja finančna pismenost še pomembnejša. Z drugimi besedami, da bi umetno inteligenco dobro uporabljali, morate imeti osnovno znanje. Umetna inteligenca je umetna. Ne bo nadomestila sposobnosti postaviti pravo vprašanje. Da bi vedeli, kaj iskati, in da bi znali umetno inteligenco dobro uporabljati, potrebujete to osnovno znanje. Umetna inteligenca torej ni nadomestek za to znanje, ampak njegovo dopolnilo.

Mimogrede, veliko ljudi misli, da hočemo, ko govorimo o finančni pismenosti, ljudi spremeniti v strokovnjake. To ni bistvo. Hočemo, da imajo vsi neko osnovno znanje, tako kot danes učimo zgodovino, osnovno matematiko, književnost — ne pričakujemo, da bodo ljudje šli pisat Vojno in mir. Pričakujemo, da bodo znali prebrati dobro knjigo. Enako velja za finančno pismenost. Hočemo, da lahko za te odločitve uporabite umetno inteligenco, za to pa potrebujete osnove.

Pogosto slišim ljudi trditi, da vlade morda pravzaprav raje vidijo finančno nepismeno prebivalstvo. Kaj menite o tem?

Annamaria Lusardi: Mislim, da ne. Mislim, da ne več. Vlada, oblikovalci politik ali celo finančna industrija zagotovo dolgoročno ne morejo živeti s finančno nepismenim prebivalstvom. Kratkoročno lahko ogoljufaš stranke ali svoje prebivalstvo, a te bodo ujeli. Vedno pravim, da je za katero koli vlado predrago imeti finančno nepismeno prebivalstvo. Ustvarja nestabilno družbo, ki ti lahko eksplodira v obraz.

Naj navedem primer iz svoje domovine, Italije. Italija ima zelo nizko raven finančne pismenosti. Leta 2017 se je zgodil škandal, v katerega je bilo vpletenih pet majhnih bank v majhni italijanski regiji. Te banke so, da bi premagale težave s financiranjem, svojim lastnim vlagateljem prodale delnice, da bi zbrale več sredstev. Vlagatelji niso razumeli, kaj kupujejo. Banke so jim govorile: ne skrbite, kupujete delnico banke, mi pa smo zelo varna banka. Tveganja seveda niso pojasnile. Teh pet bank je na koncu propadlo in v državi so povzročile ogromen pretres — celo vlada se je morala zamenjati.

Cena, ki jo bodo morali plačati ljudje in ki jo bo morala plačati država za finančno nepismenost, je ogromna. Vedno pravim, da je preventiva boljša, cenejša in manj boleča od zdravljenja. In to je opozorilo politikom, kajti če stavijo na finančno nepismeno prebivalstvo, bodo verjetno izgubili oblast.

Zdaj govorite o tem, kako pomembno je zaupanje v institucije. Ali lahko ljudje res postanejo samozavestni vlagatelji, če ne zaupajo bankam in drugim finančnim institucijam?

Annamaria Lusardi: Zaupanje je še ena zelo pomembna sestavina finančnega sistema. A naj vam povem, ugotovili smo, da je zaupanje povezano tudi s finančno pismenostjo. Pogosto ne zaupaš nečemu, česar ne poznaš in ne razumeš. Ali pa je zaupanje zelo krhko, če temelji na napačni intuiciji. V primeru Italije so ljudje bankam zelo zaupali — morda preveč — pred krizo, takoj ko pa je kriza nastopila, je zaupanje strmoglavilo. Mislim, da gresta zaupanje in znanje z roko v roki.

Mislim tudi, da je zaupanje tako rekoč družbeni kapital. Poleg zaupanja v sistem lahko družba, ki zaupa sama sebi, ki zaupa politikom, ki zaupa drugim, deluje bolje. Zaupanje torej razumem kot zelo pozitivno premoženje družbe. Zaupanje pa gradiš z dobrim, stabilnim, zanesljivim in preglednim finančnim sistemom ter s pregledno, stabilno in strogo politiko in oblikovalci politik.

Podkast

Izobraževanja

Novice

O nas

Taxistent

Modri AI

Kontakt

Premium