Zlato je v zadnjih tednih doseglo rekord pri 4.379 dolarjih za 31,1-gramsko unčo, nato pa v nekaj dneh zdrsnilo za osem odstotkov proti 4.000 dolarjem. Podoben premik smo videli pri srebru, ki je z vrha upadlo za približno deset odstotkov na 48 dolarjev za unčo. Kljub temu je srebro od začetka leta še vedno višje za skoraj 70 odstotkov, zlato pa za več kot 50 odstotkov. Vlagatelji pa se zdaj sprašujejo, katera kovina bo v prihodnje bolj svetila?
Do pocenitev plemenitih kovin je prišlo po siloviti rasti, ko so vlagatelji unovčevali dobičke pred objavo pomembnih makroekonomskih podatkov, kot so denimo inflacija in podatki s trga dela. Zdaj nekateri upad cene vidijo kot priložnost za ugodnejši nakup, drugi kot opozorilo pred nadaljnjimi tveganji in dodatnimi popravki. “Popravki so del zgodbe, ne njen konec,” pravi Simon Skubin iz Optimtraderja v podkastu Money-How.
“Ne bi bilo nič presenetljivega, če bi cena zlata šla v popravek tudi proti 3.500 dolarjem za unčo. Če se to zgodi, je to po mojem mnenju ena bolj zanimivih nakupnih priložnosti,” še dodaja Skubin.
Na vprašanje, kaj bi v tem hipu izbral – srebro ali zlato, pa odgovarja: “Če bi moral danes izbirati med zlatom in srebrom za obdobje deset let ali več, bi izbral zlato. Če pa govorimo o horizontu treh do petih let, potem srebro. Zlato ima pri dolgoročnih portfeljih vlogo ohranjanja vrednosti, medtem ko je pri srebru zgodba bolj ciklična in vezana na industrijsko povpraševanje.”
Ob tem opozori na pragmatičnost pri nakupih – ne smemo kupiti vsega naenkrat, pač pa mroamo izkoristiti tudi popravke za ugodnejše nakupe. “Kdor kupuje zlato pri rekordno visokih cenah, mora biti pripravljen čakati na rezultate tudi desetletje ali več.”
Opozarja tudi na psihologijo množice. “Ko vidiš vrste pred trgovinami s plemenitimi kovinami, je pogosto že prepozno. Kupuješ takrat, ko nikogar ne zanima in prodajaš, ko so vrste.”
“Del rasti cene zlata v zadnjem obdobju je postal špekulativen.” komentira Skubin eksplozivno rast cene zlata, ki je samo letos pridobila dobrih 51 odstotkov, kar je največ od leta 1979.
Po mnenju Skubina je zlato še vedno v večletnem bikovskem vzponu, vendar pa ta ni raven in linearen. Zahteva potrpežljivost, predvsem pa razumevanje, zakaj cena zlata sploh raste.
Dodatno branje
Glavno ozadje dogajanja ni na novoodkrito navduševanje vlagateljev, temveč razpoke v temelju, na katerem stoji globalni finančni sistem. Inflacija, visoka javna zadolženost ZDA in erozija zaupanja v dolar kot svetovno rezervno valuto ustvarjajo okolje, v katerem se zlato vrača na naslovnice. Kar je bilo še pred petimi leti tema internetnih forumov, je danes predmet razprav centralnih bank. Zlato ni zgodba o nostalgiji, temveč o sistemskem zavarovanju in obrambi pred erozijo zaupanja.
Centralne banke, zlasti iz držav z lastnimi valutami, so v zadnjih dveh letih postali največji kupci zlata. To so države, kot so Poljska, Turčija in Kitajska. “Ko je svet videl, kako so zahodne države ruske rezerve po uvedbi sankcij zamrznile, je postalo jasno, da so ameriške obveznice lahko politično orožje. Zlato pa tega problema nima,” pojasni Skubin. Zlato nikomur nič ne obljublja in ne predstavlja obveznosti druge strani. Ta nevtralnost je v svetu geopolitičnih trenj dobila ceno.
Paradoks je, da imajo največ zlata prav ZDA. Toda še bolj presenetljivo je, da ga v svojih bilancah še vedno vodijo po računovodski ceni iz leta 1973, in sicer pri ceni 42 dolarjev za unčo. Če bi ga prevrednotile po današnji tržni ceni, bi se ameriški proračunski primanjkljaj občutno zmanjšal, pravi Skubin.
Na drugi strani vlagatelji pogosto pozabljajo, da zlato kot naložba ne izplačuje dividend in ne nosi obresti. Njegova funkcija ni ustvarjanje denarnega toka, temveč ohranjanje kupne moči. Ko inflacija trajno zmanjšuje vrednost valute, zlato ne predstavlja poti za iskanje dobička, pač pa obrambe pred izgubo vrednosti. Prav zaradi te značilnosti so ga stoletja hranile družine, ki so bogastvo prenašale med generacijami.
“Zlato samo po sebi ne prinaša obresti in dividend, temveč ohranjanja realno vrednost premoženja skozi čas. Pri večjih portfeljih pogosto ni cilj zaslužiti, temveč ohraniti vrednost premoženja. In tu ima zlato močno vlogo diverzifikatorja. Če ga kupiš premišljeno in ga držiš dolgoročno, se v zgodovini zlato še nikoli ni izkazalo kot slaba naložba.”
Izjava Jamieja Dimona, izvršnega direktorja JP Morgana, da ga ne bi presenetilo, če bi zlato dolgoročno doseglo 10.000 dolarjev, je dvignila precej prahu. Simon Skubin iz platforme Optimtrader takšne številke ne zavrača, a ostaja previden: “Lahko se zgodi tudi takšen scenarij. Vprašanje ni, ali je cena previsoka ali prenizka, ampak kakšno bo zaupanje v dolar in obvezniški trg. Če zaupanje popusti, lahko zlato naredi še en dolg, močan val rasti. A to ne pomeni, da bo rast potekala brez bolečih vmesnih sunkov navzdol.”
Če zlato predstavlja zavarovanje, je srebro danes zgodba o ciklu in industriji. Polovica svetovne porabe srebra je vezana na proizvodnjo – predvsem sončnih celic, elektronike in avtomobilskih komponent. Povpraševanje raste, proizvodnja pa ne dohaja.
“Srebro se je v zadnjih letih dejansko zanemarjalo. Veliko srebra nastane kot stranski produkt rudnikov bakra in svinca. Če tam ni novih investicij, tudi srebra ni,” pravi Skubin. “Ko povpraševanje preseže ponudbo, pa se trg hitro odzove.” Kar kaže tudi rast cene zlata, ki raste vse od leta 2022, z nekaj manjšimi korekcijami. “Veliko ljudi še vedno gleda na srebro kot cenejšo verzijo zlata. Jaz nanj gledam skozi ponudbo in povpraševanje. Povpraševanje industrije raste, novih rudnikov ni. To ni več samo špekulativna zgodba, tukaj gre za konkretne temelje.”
Razmerje med ceno zlata in srebra (gold-silver ratio) se je z letošnjega maja spustilo s 100:1 na okoli 82:1. To je signal, da vlagatelji prehajajo iz varnega zavetja v bolj tvegan cikličen segment. “V tem ciklu sem celo bolj bikovsko razpoložen na srebro kot na zlato. Ne zaradi trenutnega navdušenja, temveč zaradi realnega pomanjkanja ponudbe. Povpraševanje industrije raste, rudniki pa tega ne dohajajo.”
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
